Tri spominske in izpitna

Po počitnicah v Italiji je končno prišel čas še za slovenske hribe. Avgust sem čisto po naključju posvetila plezanju spominskih smeri, čisto na koncu pa mi je uspelo izpeljati še izpitno turo za skalnega plezalca, hvala Neda.

13. avgusta sva z Evo plezali Peternelovo smer v Triglavu. Obe sva se strinjali, da je Helba lepša, bolj plezljiva, ampak malenkost težja. Ker sva bili na Gorenjskem turncu šele okoli treh, sva namesto po Srpu do vrha nadaljevali čez Ladjo. Jaz sem Ladjo plezala šele prvič, tako da mi ni bilo hudega, Eva se pa tudi ni pritoževala. Ko sva se osvobodili časovnega pritiska, sva postali še preveč sproščeni, tako da sva sestopali celo večnost. Glede na to, da sva bili nazaj pri avtu ob smešno pozni uri, mislim, da sva se pravilno odločili, ko sva namesto Srpa izbrali Ladjo.

Na skici piše Krušljivo! Ni to Helba.

Galerija starih klinov v najtežjem raztežaju; "the good, the bad and the ugly".

Na Gorenjskem turncu sva bili vsaj dve uri prepozno :(

boat

Dva dni kasneje sva s Petrom plezala Tempelj skrivnosti v Ojstrici. Kakšna lepa smer! Ena redkih smeri v slovenskih hribih, ki bi jo z veseljem šla še enkrat. Cela smer gre po dobri skali čez logične prehode pa še zelo dobro je opremljena s številnimi dobro zabitimi novimi klini. Petru se je zdelo, da je klinov celo preveč, ampak on ni par dni prej plezal Peternelove, tako da nima pojma kaj je to preveč klinov. Na detajlu je en malo nepotreben sveder, ki sva ga vseeno z veseljem vpela. Po preplezani smeri sva se sprehodila še do vrha Ojstrice, da sem jaz lahko odkljukala še enega od velikih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp.

Že prvi raztežaj je zelo lepa VII.

Bolderski detajl z ogromnim skalnim ušesom.

Na koncu detajla, oba naju je kar precej navilo.

Nerealen prehod po streho, kako je možno, da do 2019 tukaj ni šla nobena smer?

Zadnja sedmica.

Par dni kasneje, 19. avgusta, sem spet plezala v Ojstrici, tokrat z Evo. Kljub temu, da sva se dan prej mogoče malo predolgo zadržali v grif baru, sva se zelo samozavestno odločili za Nejčevo smer. Stena je bila presenetljivo suha kot poper, čeprav je bila cesta v dolini zjutraj še mokra. Jaz sem že v prvem raztežaju zajebala in prehitro zavila desno pod napačen previs, tako da sva do težkih raztežajev priplezali čisto prepočasi. S skupnimi močmi sva se prebili čez prvo sedmico, na detajlu pa se nama je dokončno zataknilo. Prva je poskusila Eva in kar konkretno padla tik nad polico. Na srečo je pred padcem že vpela urejeno sidrišče za spust, da ni padla na en sam star klin. Preden sem poskusila še jaz sva se premaknili na zgornje sidrišče. Šele ko sem začela s plezanjem, sem ugotovila, da če zdaj padem, bom padla enako kot Eva, ampak naravnost na štant (vmes je bil še en vprašljiv frend). Glede na to, da sva bili tako ali tako prepočasni, da bi splezali celo smer, sva se odločili, da je tveganje preveliko in se odločili za nadaljevanje po smeri Ogrin Omerza. Saj bi šli Zmaja, ampak ga je Eva plezala dva dni nazaj. Naslednjič bo šlo!

Lepo plezanje v odlični skali!

Obračanje :(

Tik pred rokom za oddajo poročila, mi je Neda pisala, če imam med tednom čas za izpitno turo. Vremenski bogovi so nama podarili par dni lepega vremena, tako da sem 27. avgusta v Dolgem hrbtu končno oddelala še izpitno turo za skalnega plezalca. Neda se je že skoraj na Jezerskem spomnila, da je doma pozabila pas, tako da sva se zapeljali nazaj v Ljubljano, kjer sva že skoraj obrnili proti Vežici. Želja po Dolgem hrbtu je bila prevelika, Neda je stopila na gas in ob sedmih sva bili že v Ravenski kočni. Še dobro, da sem med pripravo na turo čisto preveč pesimistično načrtovala časovnico ture. Smer Šimenc-Škarja sva preplezali v šestih dolgih raztežajih. Po dobrih štirih urah sva se že razvezali, potem pa še slabo uro poplezavali po šodru do vrha. Prost vzpon je pod vprašajem, saj sem jaz malo prekmalu  štantala v zadnjem težkem raztežaju. Meni se je zdela zadnja plata zelo zelo težka, vsaj VIII, je pa res, da verjetno nisem našla najlažjega prehoda. Na srečo je bila v steni samo še ena naveza, ki je sestopila peš čez Mlinarsko sedlo, tako da sva brez težav lahko abzajlali nazaj do nahrbtnika pod steno.

Celih 60 m!!!

Bili sva tako hitri, da ni bilo časa za slike :)

BONUS: Kavarne, slaščičarne, bari in gostilne

KAVARNE, SLAŠČIČARNE IN BARI

1. Panetteria Sandrigo, Oglej (26.7.)

KAVA: 5/10

ROČLJIČEK: 5/10

AMBIENT: 5/10 (ob cesti, blizu vseh atrakcij, prijazni)

2. Bar Monica, San Martino (29.7. in 1.8.)

KAVA: 7/10 (Illy)

ROGLJIČEK: 5/10 (pač ok, italijanski)

AMBIENT: 9/10 (dobra vtičnica, vodnički za poslikat, hude slike po stenah, kavo ti skuha Simone Pedeferri, ampak je malo pretemno za moj okus)

3. Rifugio Luna Nascente, Val di Mello (30.7.)

PIVO: 8/10 (sede, ampak nerealno drago)

TORTICA: 6/10 (suha)

4. Bar Albergo San Martino, San Martino (31.7. in 2.8.)

KAVA: 8/10 (boljša kot v Monici)

ROGLJIČEK: 6/10 (Tre Marie, niso slabi)

AMBIENT: 7/10 (veliko lokalcev, se dogaja)

5. Balarm bistrot & pasticceria, Sondrio (31.7.)

KAVA: 7/10

AMBIENT: 4/10 (shopping center, dobra klima)

6. Kundaluna, San Martino (1.8.)

PIVO/APEROL: 8/10 (močen aperol)

AMBIENT: 10/10 (kernar ma vsak dan nov crazy fit)

7. Il boch, San Martino (2.8.)

KAVA: 4/10 (najslabša kava v San Martinu)

ROGLJIČEK: 7/10 (daleč najboljši rogljiček v San Martinu, velik file, moja osebna ocena je vsaj 8,5)

AMBIENT: 8/10

8. Bar Sport, Canal d'Agordo (3.8. in 4.8.)

KAVA: 7/10 (dobra penica na kapučinu)

AMBIENT: 10/10 (dobre vtičnice, zmačkani fuzbalerji)

9. Panificio pasticceria Crock di Canale, Canal d'Agordo (3.8.)

ROGLJIČEK: 8/10 (zelo svež)

AMBIENT: 8/10 (simpatična gospa, mi je pomagala z italijanščino)

10. Bar le Guane del laghetto, Lago Welsperg (4.8.)

KAVA: 5/10 (crema di caffe ni hitala)

AMBIENT: 9/10 (zelo kul jezero)

11. Caffe Centrale, San Martino di Castrozza (6.8.)

KAVA: 8/10 (velik penice)

ROGLJIČEK: 6/10 (crema kar dober, čokolada zanič)

AMBIENT: 8/10 (totalno crazy, vtičnica ob mizi, da lahko skrolaš pri zajtrku)

12. Cimon Stube, Passo Rolle (6.8.)

KAVA: 6/10

TORTICA: 5/10 (presladka)

AMBIENT: 5/10 (kičasto, majo vtičnico, ampak zgledajo uizi nadrkani, če si predolgo pri mizi)

13. Pasticceria Simion, Fiera di Primiero (7.8.)

ROGLJIČEK: 7/10 (zelo hrustljav, skoraj suh, ampak dober okus, zelo masten, ampak dober krof)

AMBIENT: 8/10 (izjemno prijazna gospa)

14. Bar Diana, Fiera di Primiero (7.8.)

KAVA: 5/10

AMBIENT: 5/10 (ni vtičnic, samo ena na ženskem WCju)

 

GOSTILNE

1. Pizzeria Fiorelli, San Martino (30.7.)

PIZZA: 8/10 (crispy)

AMBIENT: 7/10 (gužva, sedela sva ob cesti)

2. Pizzeria Ristorante Costa, Canal d'Agordo (3.7.)

HRANA: 7/10 (dobro, hitro, ampak preslano)

AMBIENT: 6/10 (no photo policy majo, kičasto, na WCju je vtičnica)

3. Pizzeria La Vecchia Fornace, San Martino di Castrozza (6.8.)

PIZZA/HRANA: 6/10 (poceni, ampak ni ful dobro, spatzli kr hudi)

AMBIENT: 9/10 (fluorescentne luči, MTV na platnu, za XXL praznimi flašami šampanjca se skrivajo vtičnice)

Ja, mam preveč časa, rabim nekoga, da gre z mano plezat, po možnosti alpinističnega inštruktorja.

San Martino drugič

Pa sva šla naprej, v Dolomite. Ker nisva imela pojma kam bi dejansko rada šla, sva šla kar frikat. Jaz sem si sicer želela v Palle, ampak se nama je to zdelo čisto predaleč. Preden sva šla, mi je oči predlagal, da greva pogledat Val Gares, ker mu je to priporočal nekdo iz PCLja. No, izkazalo se je, da je Val Gares v bistvu zelo blizu, če ne celo del področja Palle di San Martino. Plezala sva v sektorju Falesia alta, ki je v senci popoldne. Razen brutalnega dostopa po soncu, sva se imela super, zvečer sva šla pa še na rojstnodnevno večerjo, kjer sva si privoščila tako primi kot secondi piatti!

Lokalni fuzbalerji so proslavljali zmago na regijskem prvenstvu iz nogometa. Fotografija je bila posneta okoli 10ih zjutraj, respect.

Vodniček za Falesia alta v Val Gares.

Val Gares; pleza se desno od slapa, levo pa ni še nobenih smeri. Potencial?

Canederli, men so dobri, bi naročila še kdaj.

Ko sva končno dojela, da sva dejansko ponesreči zašla v Palle, sva se odločila, da morava it še kaj v hribe. Na žalost so bile tudi v Dolomitih vsak dan popoldne napovedane nevihte. V teh Pallah pa so vse smeri ali zelo dolge ali pa imajo zelo dolg dostop in sestop, tako da sva imela kar težave z izbiro naslednje smeri. Odločila sva se za smer Time to fly v Cimi del Coro. Pri izbiri nisva upoštevala dejstva, da je avtor smeri tudi avtor vodnička in da iz tega razloga opisu smeri v vodničku ni za zaupati. Naju je izučilo. Rest day sva izkoristila za polnjenje naprav v Bar Sport, obnovitev zalog hrane in premik v Val Canali, kjer sva se lahko tudi končno lahko umila v Lago Welsperg. 

"Fak ta hrib zgleda pa tko k Monte Agner..." Butla 🤡

Glavni strošek tripa so bile parkirnine (poleg bencina). Kjerkoli sva se ustavila sva pustila par evrov, se nabere!

Lago Welsperg. Ful topla voda, dober ambient, parking zastonj po 17:00.

Na tem parkingu sva prespala zadnje 3 noči. Veliko prostora, ravna tla, pa sam enkrat so naju grdo pogledal neki lokalci, drugače pa nikjer nikogar. 

Zjutraj sva se zbudila ob treh!? in se zapeljala do parkirišča za Rifugio Treviso. Parkomat je spodaj na razcepu pri bajti, na dejanskem parkingu ga ni!!! Na parkirišču sva imela bližnje srečanje z lisico, ki je skoraj skočila v avto in potem še profesionalno zapozirala za sliko. Drugače ljudje na tem parkirišču na polno spijo v kombijih in celo šotorih, čeprav na veliko piše da je parkiranje med 19:00 in 7:00 prepovedano. Na dostopu sva imela sprejemljiv tempo, tako da sva bila v dveh urah in pol že pod steno, čeprav sva šla namesto po markirani poti po brezpotju, ker sva se zaklenila iz telefona za pol ure in nisva imela dostopa do mapy-ja. Začetek smeri je nerealno podrt, ampak na srečo navrtan. Že drugi raztežaj je podrtija z oceno VII+, ki jo je Peter opisal kot "korenina s svedri". Najtežji raztežaj je 45 metrska VIII. V prvih 30 metrih ni enega grifa, ki bi se dejansko držal stene. Še dobro da sem šla prej lulat, ker pomojem drugače ne bi zlezla, vsak gram šteje. Ena od šalc je mene zdržala, Petra, ki ima par kil več, pa ni več spustila čez. Grozen raztežaj, še dobro, da je navrtan. Zmotila naju je še ena stvar. Zakaj delamo fejk skalna ušesa? Kaj je prednost tega pred svedrom? Starih prusikov v smeri se sploh ne da zamenjat, ker so speljani čez zavrtana umetna skalna ušesa. Ok, nima veze. Od detajla naprej je smer čist huda. Pred zadnjim raztežajem sva pobegnila desno ven po polici do normalke. Medtem ko je Peter razmišljal ali bi šla do vrha ali ne, je malo močneje zagrmelo, tako da sva se posrala in končala z vzponom brez zadnje VI+. Itak je malo brezvezna smer, koga briga. Brez oziranja!

Smer se začne v travnati niši, ki je tako udobna, da je kar težko začet plezat.

Fels qualitat ganz gut! 🤡

Groza; ogabno, delikatno in dejansko tudi faking težko!

Višje si, boljša je skala.

V Dolomitih očitno plezajo samo Slovenci. Primorska naveza v smeri Gadenz.

Končno dobra skala. Peter na koncu najtežjega raztežaja.

Strme šestke, za varovanje pa samo luknje! Kako sem se smejala Petru, ki je sabo vzel tricame, potem so mi pa rešili življenje. V tem raztežaju sem prvič v življenju uporabila tricam, do vrha cuga mi jih je pa celo zmanjkalo!

Zjebani stari prusiki, ki jih ne moreš zamenjati s svojimi.

Zadnja sedmica, strma atletska poč, čist hard.

Luknje! Čiiiiz!

Uizi sketchy sestop. Škoda, da nisva šla čez okno :(

Opomnik, da bo treba doma trenirat.

Zadnji dan nisva mislila zgodaj vstajat, tako da sva se odločila za dostop z žičnico (20 evrov/osebo) do nižje ležeče stene Mulaz della Rosetta. Seveda sva si zjutraj privoščila še kavo in rogljiček v San Martinu. Plezala sva navrtano smer Herbe alpine oziroma Gorsko rožo. Smer je super, zelo plaisir, kar ni plaisir pa je nevihta, ki naju je ujela dva raztežaja pod vrhom. V zadnjem raztežaju sem se počutila kot tisti Japonci, ki plezajo po slapovih. Še dobro, da je šel to Peter v vodstvu. Na vrhu smeri je seveda posijalo sonce. Huda smer, je pa naporno plezat previsne sedmice z nahrbtnikom.

Vodniček za plezališče Mulaz della Rosetta, zgleda dobr.

Prvi raztežaj je čisto športnoplezalno opremljen, ker je v bistvu del plezališča.

Drugi raztežaj je najtežji. Meni je šlo na bruhanje z ruzakom.

Zgleda travnato, ampak v bistvu je skala noro dobra in trave sploh niso zares moteče.

Čudne stvari na štantih. Dudica?

Sawanobori; the art of scaling mountain streams.

Tihožitje na vrhu stene.

Za konec dopusta sva šla še na deževen ogled Passo Rolle in na večerjo v dolomitski Foculus. Tukaj namesto na televiziji, MTV predvajajo kar na platnu. Ambient 10/10! Hrana pa ni bila ne vem kaj, je bilo pa poceni.

Tognazza na Passo Rolle. Super za hito popoldansko smerco, če ni ravno vsako popoldne nevihta.

Šele zdaj, ko to pišem, vidim kako fino sva se v bistvu imela. Mogoče pa včasih ni tako slabo, če se malo ozreš nazaj :)

Sam ne gledat cen bencina, to ni ok :(