Mini počitnice v Trenti

Po uspešnem zagovoru magistrske naloge in še bolj uspešnem proslavljanju zagovora sva šla s Petrom na nujno potreben oddih v Julijce. Najprej sva dva dni dirtbagala na italijanski strani, kjer sva bila praktično sama, potem pa sva se dva dni razvajala v Trenti skupaj z ostalimi turisti. 

Prvi dan sva plezala v Beli peči, da sva se lahko prej še dobro naspala. Sella Nevea je trenutno mesto duhov, kar pomeni, da žičnica še ne obratuje, tako da sva se na dostopu po soncu kar dobro ogrela. Izbrala sva smer s čudnim imenom Luis Trenker und der Ziegenpeter. Smer sploh ni slaba, meni je bila zelo všeč, me je bilo pa kar strah, ker že dolgo nisem plezala v tako strmi steni. Najbolj strašen je bil seveda abzajl, groza! Na polički sredi stene sva malo vedrila, saj naju je zaradi Petrovega službenega klica med abzajlom ujela prva ploha. Druga ploha naju je do konca stuširala v drugi polovici abzajla, tako da sva potem skupaj s kozorogi še malo vedrila v votlini pod steno. Ko sva se končno opogumila in začela z sestopom, naju je seveda ujela še tretja ploha, tako da sva do avta pritekla čisto premočena. Še dobro, da ni nikjer nikogar, da sva lahko po cigansko skuhala večerjo kar pred blagajno smučišča.

Aja, slik je bolj malo, ker jaz ne morem met telefona pri sebi, če imam kratke hlače, Peter je pa pozabil dat kartico nazaj v fotoaparat, tako da je cel dan slikal v prazno. 

Vroče!

Prvi "short pants route" letos, poletje je tu!

Prvi raztežaj

Uau, kera strma stena!

Zadnji raztežaj

Aaauuu, šuta me v trebušne :(

Hiter službeni videoklic z razgledom.

Čeprav sva se zvečer že veselila frikanja, naju je lepo vreme v petek prisililo, da sva šla vseeno v hribe. Že pred odhodom sem si zamislila, da bi rada en dan šla navrtano smer WM 06 v zahodni steni Mangarta, tako da Peter ni imel zares izbire. Na žalost sta bila volta in tagline čisto premočena, zato sva morala smer plezati z dvojno vrvjo in nahrbtnikom. Na najino presenečenje (in moje razočaranje), je bila težja varianta prvega raztežaja čisto suha. Kljub temu da so bili vsi grifi suhi, sva se oba pri zadnjem svedru prijela za gurtno. Verjetno nisva ne prva ne zadnja, ki naju je prvi raztežaj najprej prijetno presenetil in na koncu nesramno zavrnil. Peter je drugače nerealno dobro zarinil na sajt, jaz kar nisem mogla verjeti svojim očem, ko je zlevitiral čez platast detajl. Meni so se ocene vseh raztežajev zdele kar konkretne, je pa smer zelo navrtana, veliko bolj kot tista v Beli peči. Sabo sva imela sicer tudi nekaj frendov in jebe, ampak jaz nisem niti enega zataknila. Čez 7a+ sem tokrat kot prva zlevitirala jaz, Peter pa je sicer dobro pofajtal z ruzakom, ampak na žalost padel na detajlu. Višje se smer zdi malo posiljena (z izjemo neverjetnega 6b raztežaja), proti vrhu se pa dejansko že na polno vleče. Vsaj sestop je noro lušten. 

Smer je oba malo razočarala. Plezanje je večinoma uživaško, linija je pa včasih malo posiljena, sploh s temi variantami. Ne more imet vsak težek raztežaj še lažje variante ali se samo meni zdi to čudno? Glede na to, koliko težjih variant izbereš, ima lahko smer oceno 7a, 7a+, 7b ali 7c. Če padeš v 7b prvem raztežaju in potem nikjer več ne padeš, a si zlezel smer ali si zlezel smer  z enim mestom A0? Midva sva zmedena, ampak itak nima veze, koga briga.

A0 za dobro jutro

7a+ nad polico

Meni najlepši cug dneva, kok dobr!

Klasične bele julijske plate v zgornjem delu stene.

V soboto sva si zaslužila rest day. Kopanje v Soči, shopping v Bovcu in večerja v gostilni. Pasal nama je!

The kebab za 8 evrov, js sem samo zato želela it v Bovec.

Za zadnji dan sva imela v planu Gorsko rožo v Zadnjiškem ozebniku. Definitivno je to najlepša od smeri, ki sva jih plezala na teh počitnicah in tudi najbolj športno plezalnega značaja, sva pa ravno v tej na žalost obračala. Že na dostopu sva se malo zgubila, ker sva zaupala navodilom v vodničku Moderne večraztežajne smeri in pod steno zarinila po trentarski šumi, namesto po lepo uhojeni potki par sto metrov bolj levo. S tem manevrom sem jaz nabrala kar 22 klopov, nov rekord! Tokrat nama je uspelo dostopiti v sredino drugega! raztežaja, kjer sva začudeno ugotovila, da je v tretjem raztežaju že ena naveza. Še bolj debelo sva pogledala, ko sva ugotovila, da ženska pleza brez čelade, čist old school. Vodniček je za to steno popolnoma neuporaben. Dostop je narobe opisan, smer je vrisana čisto narobe, štanti so na napačnih mestih, fiktivni raztežaji, napačne ocene raztežajev... Pod steno sem pogledala še skico na plezanje.net in spotoma še prebrala, da je 2024 na detajlu manjkala ploščica. Ah to ni nič, to je bilo dve leti nazaj, ziher je že zrihtano. No, če koga zanima, ni zrihtano, vsi smo obrnili :( (celo Katja iz Beljaka, ki pleza brez čelade ni upala) Peter je SPET šel "sam še mal nižje do naslednjega štanta" na drugem abzajlu. Kaznovan je bil s tako zataknjenim štrikom, da je moral štirikrat požimarit tretji raztežaj (jaz nisem smela pomagat, sem se ponudila). Faking trave! 

Prideva na revanšo! Zdaj vsaj veva kje gre dostop in kje je vstop v smer.

Nevarno in ekstremno. Verjetno je to dostop za Kopiščarjevo, ne vem.

Noro dobr!

Exposed like ... 

Ne vem, jaz ne upam. Verjetno se da tudi brez tega svedra, ampak zgleda čist nevarno.

Prvo žimarjenje. Vsaj grigri je mel.

😡

Peter si je zaslužil golaž z vsem tem žimarjenjem.

Začetek poletja: faringitis, stres in zagovor

Letošnji začetek poletja je bolj kot plezanje zaznamovalo okrevanje po skrivnostnem bakterijskem vnetju žrela in stresne priprave na zagovor magistrske naloge. Kljub temu sem poskusila ohranjati formo v PCLju, dvakrat pa sva šla s Petrom celo v hribe.

30.5. sva plezala Residuum v Debeli peči. Odločitev za smer je padla izključno na podlagi dejstva, da sem Petru lani za rojstni dan kupila štirko samo zato, da bova lahko šla to smer. Po dolgem in ogabnem dostopu po grapi, sta naju čakala še dva raztežaja navezanega dostopa in prečka do dejanskega vstopa v smer, ki je prevzela vodstvo na seznamu najbolj čudnih raztežajev, kar sem jih kadarkoli plezala. Potem je Peter prevzel vodstvo v edinih dveh cugih, ki jih smer premore. Oba sta odlična, ampak zelo "not my style", tako da sem z veseljem prepustila vodstvo ljubitelju poči. Smer je bila meni iskreno brezvezna, sta pa vmes dva res dobra raztežaja, ampak to, da v vodniček napišeš, da je smer dolga 300 m, čeprav je plezanja za max 100 m, je pa velik nateg. Debela peč pač. Vsaj sestop se je tokrat vlekel malo manj kot po navadi.

Podor v Belanski

Razširjena definicija plezanja

Prvi raztežaj dejanskega plezanja je travnata poč.

Drugi raztežaj je pa offwidth (nekaterim je to fino, drugim malo manj).

Peter je končno investiral v novo čelado, zdej sva oba team Sirocco.

Naslednji obisk hribov je bil malo manj uspešen, ampak so naju na koncu dneva vseeno vsaj bolele noge. Ker se nama ni dalo zgodaj vstajat sva se odločila, da greva pogledat Nebeške zvonove v Golarjevo peč. Po nesreči sva dostopila v sredino prvega raztežaja, kjer sva se na travnati polički mukoma spravila k plezanju. Peter je med plezanjem prvega raztežaja ugotovil, da si v bistvu že od nekdaj želi ogledati Potočko zijalko, tako da je še pred štantom obrnil. Še dobro, da so bili čisto blizu neki svedri, ki so precej olajšali obračanje. Da sva prišla nazaj do avta sva še na gor preplezala zahodni kuloar Golarjeve peči in pri tem nabrala kar lepo število klopov. Potem sva prisopihala še do Potočke zijalke, ki je izpolnila vsa pričakovanja. Ker še vedno nisva imela dovolj, sva šla še na Obel kamen po južnem razu, ki bi ga ocenila z oceno III-IV. Večerje v Zmajevi votlini si nisva zaslužila, tako da sva doma za kazen jedla bučke.

Dol ...

... in še gor.

Globoko v Potočki zijalki.

Vstop v južni raz Oblega kamna, III-IV, 80 m.

Odlična skala in ravno prav zaraščeno.

Klopca z razgledom na Križevnik.

Potočka zijalka še od zunaj.

Lepote vzhodne Slovenije 💕

15.6. sem uspešno zagovarjala svoje magistrsko delo z naslovom Izražanje in izolacija transpeptidaznih encimov, vpletenih v biosintezo peptidoglikana in tako postala magistra farmacije. Za podporo se iskreno zahvaljujem družini, Petru in seveda Sumamedu. Zdaj pa se moje zadnje študentsko poletje lahko dejansko začne. Upam, da me v prihodnosti čaka manj antibiotikov in več plezanja.

Venček spomladanskih klasik

Globalno segrevanje je spet poskrbelo za zgodnji začetek skalne sezone. Letos sem jo otvorila 22. aprila z Evo v Rušici. Ker sva pričakovali mraz in mokre razmere, sva imeli ob pogledu na popolnoma suho steno kar nekaj težav pri izbiri smeri. Na koncu sva šle kar Mimo strehe, saj nama je na story-ih izgledala zabavno. Mogoče sva imeli malo previsoka pričakovanja, ampak za prvo je bila vredu. Najboljši del dneva je bil verjetno abzajl po Prijateljicah.

                             

PNajprej je treba pogledat beto na instagramu.

Prvi vikend prvomajskih počitnic me je Pinti peljal v Križevnik. Nisem si mislila, da se da v Križevniku plezat že aprila, ampak razmere so bile idealne. Ravno prav toplo, stena pa suha kot še nikoli prej. Najprej sva šla pogledat smer Žerjavica v skrajno levem delu stene. Ker Pintiju vstop v smer ni preveč ustrezal, sva se raje prestavila malo bolj desno, kjer sva na koncu plezala smer Črno srce. V drugem raztežaju sem jaz malo zašla, drugače pa je smer (razen prvih dveh metrov) zelo lepa, tako kot vse v Križevniku.

Prva dva metra sta malo ogabna tbh.

Par dni kasneje sem bila spet v Rušici, tokrat s Petrom. Verjetno bi bilo na tako vroč dan bolj pametno plezati v senci, ampak jaz zaradi gležnja, ki sem ga zvila na sestopu s Križevnika, nisem upala v Vežico. Petra že nekaj časa boli prst, tako da sva si izbrala malo lažjo smer Lijak. Nekje sredi tretjega raztežaja je Peter ugotovil, da to ni to in, da sploh ne veva kje sva, tako da sva se odločila, da se raje kar spustiva nazaj pod steno. Pa je šlo spet 6 metrov prusika. Ker sva imela še dovolj časa, sva se odločila, da greva poskusit srečo še v Ago. V tej se pa tudi midva ne moreva zgubit, ker je tako očitna. Ker sva kul, sva šla Ago BREZ Prijateljev, ampak zdaj razumeva zakaj tisti raztežaj raje vsi obvozijo.

Je lijak ali ni lijak?

Skala v Rušici 💕

Nevermind, zgubila sva se v kršu :(

Prvi cug Age, sva že boljše volje.

Brez prijateljev!

Za prvi maj sva šla na veselico v Kamniško Bistrico. Prej sva šla še Zupanovo v Koglu, ki je prevzela vodstvo na seznamu najlepših smeri letos. Definicija plaisir smeri. Madžara, ki sta začela s plezanjem takoj za nama, sta verjetno podrla rekord za najpočasnejše plezanje prvega raztežaja te smeri. Ko sta začela s plezanjem drugega raztežaja sva midva ravno priabzajlala pod steno. Na srečo sta takoj za tem obrnila. 

Zadnji cug sva štartala po levi, kar se je izkazalo za crux cele smeri. Ampak se nisem mogla upret.

Na dostopu in sestopu sva imela težave s kozorogi. Mene je strah teh živali.

Zadnji dan prvomajskih počitnic sem spet plezala v Križevniku. S Petrom sva šla Aktinidijo, ki naju je oba navdušila s kvaliteto skale in hudimi prehodi. Za razliko od ostalih v Križevniku sploh ni tako težka, lahko bi celo rekli, da je plaisir. Sva pa veliko zabijala, in še več izbijala, tako da se je kar zavleklo. Na abzajlu sva se zato s pomočjo molitvije izogibala izstrelkom z vrha stene, drugače sva imela pa super dan v najlepši steni na Štajerskem. 

A je kdo že splezal na to špico?