San Martino prvič

To je bil pa najbolj čuden dopust ever. Mogoče tudi najbolj naporen, ampak bolj psihično kot fizično. 

Ker sva lenuha, sva se na pot spravila šele v soboto sredi dneva, najprej pa sva se ustavila še na kosilu v hoodu. Ker sva bila prepozna, da bi šla v kosu do Val di Mella, sva se prvi dan ustavila kar v Baratru, kjer sem se jaz v drugem poskusu dneva zvlekla čez Placcomana. Bizarno se mi zdi, da sem z višinskih priprav v Ecrinsih prišla bolj močna, ampak manj vzdržljiva. Zvečer sva si ogledala Palmanovo in dobila 4 kose pice gratis! Prespala sva sredi polja koruze in si prvič v življenju od blizu ogledala fascinantne nasade dreves v Padski nižini. Zjutraj sva šla na kavo v Oglej, kjer sva si spotoma še ogledala mozaike in ostale znamenitosti. Zaradi slabega vremena ta dan nisva nameravala plezati, tako da sva se počasi do večera prestavila v Val di Mello, kjer je itak celo popoldne deževalo. 

V Hoodu je zadnje čase tako dober pomfri, jaz ne morem verjet!

Gratis pizza :)

Gratis pizza :(

Prva kava in rogljiček tripa. (review na koncu)

Nisva bila navdušena nad oglejem, mogoče je bolj zanimivo, če ti to kdo razkaže. V bistvu sva samo čakala, da mine slabo vreme.

Ghetto kamp. Camping ground jack je bil zaseden, ta kamp je pa grozen. Tuša brez žetona ni, drago je, kradejo telefone...

Na začetku je kazalo, da naju čakata dva tedna lepega vremena, tako da sva se odločila, da se počasi vplezava. Za prvo smer sva izbrala klasiko Oceano irrazionale, ki ima v starem vodničku celo šampanjec. Jaz bi ji dala največ malo pivo. Že dostop po strmem gozdu ni ne vem kakšen užitek, pa tudi smer ni ne vem kaj. Prvi del je ok, čeprav sva že v prvih dveh raztežajih izkusila vse dobrote Val di Mella. Plate, mokre trave in še bolj mokre poči. Najbolj naju je razočaral zgornji del smeri, kjer sva se večinoma plazila čez trne in obešala po drevesih. Pa še abzajl sva zgrešila. Jaz sem imela že po eni smeri dovolj Val di Mella. Prisežem, da ni bila moja ideja, da tukaj začneva z dopustom.

Zajeban dostop, so pa štriki večinoma kar v dobrem stanju.

Vstop čez plato je bil preveč scary, je bil pa včasih tukaj en sveder.

Kamin zadaj je precej bolj chill.

Mokre trave in poči, tega pa res nisem pogrešala. Flashback na 2020.

Crux je izi, dolg 5 metrov in v celoti opremljen.

Jebeš granit, jebeš Val di Mello.

Prvič jedla tempeh. Vredu je, še Petru je blo ok.

Drugi dan sem šla Petra pozihrat v Lavorare con lentezza. Stena pride v senco šele popoldne, tako da sva lahko vstala malo kasneje in z dostopom začela šele pozno dopoldne. Tudi ta dostop ni razočaral. Pod smerjo sem bila jaz že tako živčna, da sploh nisem mogla začet plezat, kaj šele v vodstvu. Prvi cug sem bila še malo na trnih, potem pa je na srečo tudi meni steklo, na top rope seveda. Peter je vse raztežaje zlezel prosto in na pogled, jaz pa na flash kot druga, tako da sva imela kar brezhiben vzpon. Smer je bila obema zelo všeč, saj z izjemo zadnjega raztežaja cela linija poteka po zelo lepih počeh. Ker skoraj celo smer plezaš s tehniko jammanja, brez rokavičk jaz ne bi šla v to smer. Detajl se nama je zdel hard, ampak fer za oceno. Štanti so vsi navrtani, prav tako abzajl pista.

Zvečer so Petru v kampu ukradli telefon, tako da pol slik iz te smeri manjka. 

Najtežji raztežaj, detajl je prehod čez previs, kjer je celo en sveder.

Naslednji dan sva izkoristila za kofetkanje, polnjenje naprav, ki so nama še preostale, in dostop v 4-5 ur oddaljeni Val Torrone, kjer sva prespala v bivaku Manzi Pirotta. Bivak je neverjetno urejen in čist, jogiji pa zelo udobni (še posebej aloe vera). Zunaj je v šotoru spala še družinica iz Trsta, drugače sva bila pa v bivaku čisto sama.

Hotel Meridiana

Kirgizija vibes.

Norci s portaledgem v 200m steni. Do naslednjega večera so se premaknili za 20 metrov višje do tistih trav na levi. Respect.

Voda je dobesedno 5 minut stran od bivaka. Midva sva celo pot paničarila ker potok bo zadnji, da še zadnjič natočiva vodo.

Picco Luigi Amedeo

V bivaku je mapa s skicami smeri v okoliških stenah. Največkart se ponovi Via Osio-Canale v Torrone orientale.

Travellunch liofilizirana hrana je nazaj. Pretečena lečina enolončnica ima topla sicer boljši okus, ampak naslednji dan povzroča enake prebavne težave kot če ješ mrzlo.

Nor prevod, kdo je orehe zataknil tja v poč?

Naslednji dan sva plezala smer Taldo Nusdeo v Picco Luigi Amedeo. Meni je bila to verjetno najlepša in najbolj uživaška smer celih počitnic. Smer ima dobro skalo, logične prehode, je dobro opremljena in nasploh zelo fajn. Jaz sem dobila prvi 6c, ki se je izkazal za precej težkega. Zgleda kot layback, ampak v bistvu je za jammat. Tako me je navilo, da celo streho nisem uspela dat noter nobenega varovanja, kar je pomenilo, da sem na vsakem gibu kričala in cvilila, dogler nisem končno prišla do victory šalce na robu nosa. Peter je dobil zgornji 6c po značilnem kaminu, kjer je detajl v bistvu priti do kamina, potem pa le ta sploh ni strašen, ampak prav kul. Celotna tura je bila zelo plaisir in bi jo z veseljem še kdaj ponovila, škoda da sva prešvoh za še kakšno smer v tej steni.

Pogled proti vrhu stene pri vstopu v smer.

Prvi raztežaj. Začela sva po desni varianti.

Na koncu detajla. Se je bilo treba kar potrudit.

Nagrada za uspešno preplezano strehico, šalce do štanta.

Značilni kamin. "Prehod skozi globoko jamo in ozek dimnik...zahteva naporno jamranje (A0), potrebno je dodati nekaj zavarovanja na terenu."

Abzajl gre točno z vrha smeri na drugo stran v Val di Zocca. Od tam greš po markirani poti nazaj do vznožja stene. Neverjetno, kako prijetno in udobno v primerjavi z dostopi in sestopi dol v Val di Mellu.

Pivo je totalno overpriced, ampak jaz sem bila preveč žejna, da si ga ne bi privoščila.

Pizzoccheri, je za probat, nič posebnega.

V naslednjih dneh so se temperature vztrajno dvigale, s tem pa so se začele tudi popoldanske oziroma bolj večerne nevihte, ki so nama prekrižale načrte za plezanje v Pizzo Cengalo. Bo že počakal do naslednjič. Nekaj časa sva še vztrajala in čakala, da se napoved izboljša, v nedeljo pa sva imela dovolj, saj naju je dež presenetil že ob desetih zjutraj. Padi, ki sva si jih zjutraj sposodila, so cel dan čakali v avtu, uporabila sva jih samo zvečer, ko sva oba spušila v mokrem 6c+ balvanu ob cesti. Po večerji sva se med odločanjem kako naprej skoraj skregala in se na koncu odločila, da je najbolje, da čim prej pobegneva iz Val di Mella. 

Another day, another kava in rogljiček.

Najboljši zastonj javni skret ever. Pa še zastonj wifi je zraven.

Kava in dež. Vsaj knjige sva prebrala do konca.

Edina totalno waterproof smer v Val di Mellu so teli A2ji na Sasso Remenno. Ne vem, če bom kdaj tok desperate, da bi se šla vlečt po teh rjavih svedrih. Pa meni to zgleda realno bolj A0.

V Val di Mellu sem se naučila, da se ne smem ozirat nazaj. Kar je je. Gremo naprej.