Hribi: San Martino drugič

Pa sva šla naprej, v Dolomite. Ker nisva imela pojma kam bi dejansko rada šla, sva šla kar frikat. Jaz sem si sicer želela v Palle, ampak se nama je to zdelo čisto predaleč. Preden sva šla, mi je oči predlagal, da greva pogledat Val Gares, ker mu je to priporočal nekdo iz PCLja. No, izkazalo se je, da je Val Gares v bistvu zelo blizu, če ne celo del področja Palle di San Martino. Plezala sva v sektorju Falesia alta, ki je v senci popoldne. Razen brutalnega dostopa po soncu, sva se imela super, zvečer sva šla pa še na rojstnodnevno večerjo, kjer sva si privoščila tako primi kot secondi piatti!

Lokalni fuzbalerji so proslavljali zmago na regijskem prvenstvu iz nogometa. Fotografija je bila posneta okoli 10ih zjutraj, respect.

Vodniček za Falesia alta v Val Gares.

Val Gares; pleza se desno od slapa, levo pa ni še nobenih smeri. Potencial?

Canederli, men so dobri, bi naročila še kdaj.

Ko sva končno dojela, da sva dejansko ponesreči zašla v Palle, sva se odločila, da morava it še kaj v hribe. Na žalost so bile tudi v Dolomitih vsak dan popoldne napovedane nevihte. V teh Pallah pa so vse smeri ali zelo dolge ali pa imajo zelo dolg dostop in sestop, tako da sva imela kar težave z izbiro naslednje smeri. Odločila sva se za smer Time to fly v Cimi del Coro. Pri izbiri nisva upoštevala dejstva, da je avtor smeri tudi avtor vodnička in da iz tega razloga opisu smeri v vodničku ni za zaupati. Naju je izučilo. Rest day sva izkoristila za polnjenje naprav v Bar Sport, obnovitev zalog hrane in premik v Val Canali, kjer sva se lahko tudi končno lahko umila v Lago Welsperg.

"Fak ta hrib zgleda pa tko k Monte Agner..." Butla 🤡

Glavni strošek tripa so bile parkirnine (poleg bencina). Kjerkoli sva se ustavila sva pustila par evrov, se nabere!

Lago Welsperg. Ful topla voda, dober ambient, parking zastonj po 17:00.

Na tem parkingu sva prespala zadnje 3 noči. Veliko prostora, ravna tla, pa sam enkrat so naju grdo pogledal neki lokalci, drugače pa nikjer nikogar.

Zjutraj sva se zbudila ob treh!? in se zapeljala do parkirišča za Rifugio Treviso. Parkomat je spodaj na razcepu pri bajti, na dejanskem parkingu ga ni!!! Na parkirišču sva imela bližnje srečanje z lisico, ki je skoraj skočila v avto in potem še profesionalno zapozirala za sliko. Drugače ljudje na tem parkirišču na polno spijo v kombijih in celo šotorih, čeprav na veliko piše da je parkiranje med 19:00 in 7:00 prepovedano. Na dostopu sva imela sprejemljiv tempo, tako da sva bila v dveh urah in pol že pod steno, čeprav sva šla namesto po markirani poti po brezpotju, ker sva se zaklenila iz telefona za pol ure in nisva imela dostopa do mapy-ja. Začetek smeri je nerealno podrt, ampak na srečo navrtan. Že drugi raztežaj je podrtija z oceno VII+, ki jo je Peter opisal kot "korenina s svedri". Najtežji raztežaj je 45 metrska VIII. V prvih 30 metrih ni enega grifa, ki bi se dejansko držal stene. Še dobro da sem šla prej lulat, ker pomojem drugače ne bi zlezla, vsak gram šteje. Ena od šalc je mene zdržala, Petra, ki ima par kil več, pa ni več spustila čez. Grozen raztežaj, še dobro, da je navrtan. Zmotila naju je še ena stvar. Zakaj delamo fejk skalna ušesa? Kaj je prednost tega pred svedrom? Starih prusikov v smeri se sploh ne da zamenjat, ker so speljani čez zavrtana umetna skalna ušesa. Ok, nima veze. Od detajla naprej je smer čist huda. Pred zadnjim raztežajem sva pobegnila desno ven po polici do normalke. Medtem ko je Peter razmišljal ali bi šla do vrha ali ne, je malo močneje zagrmelo, tako da sva se posrala in končala z vzponom brez zadnje VI+. Itak je malo brezvezna smer, koga briga. Brez oziranja!

Smer se začne v travnati niši, ki je tako udobna, da je kar težko začet plezat.

Fels qualitat ganz gut! 🤡

Groza; ogabno, delikatno in dejansko tudi faking težko!

Višje si, boljša je skala.

V Dolomitih očitno plezajo samo Slovenci. Primorska naveza v smeri Gadenz.

Končno dobra skala. Peter na koncu najtežjega raztežaja.

Strme šestke, za varovanje pa samo luknje! Kako sem se smejala Petru, ki je sabo vzel tricame, potem so mi pa rešili življenje. V tem raztežaju sem prvič v življenju uporabila tricam, do vrha cuga mi jih je pa celo zmanjkalo!

Zjebani stari prusiki, ki jih ne moreš zamenjati s svojimi.

Zadnja sedmica, strma atletska poč, čist hard.

Luknje! Čiiiiz!

Uizi sketchy sestop. Škoda, da nisva šla čez okno :(

Opomnik, da bo treba doma trenirat.

Zadnji dan nisva mislila zgodaj vstajat, tako da sva se odločila za dostop z žičnico (20 evrov/osebo) do nižje ležeče stene Mulaz della Rosetta. Seveda sva si zjutraj privoščila še kavo in rogljiček v San Martinu. Plezala sva navrtano smer Herbe alpine oziroma Gorsko rožo. Smer je super, zelo plaisir, kar ni plaisir pa je nevihta, ki naju je ujela dva raztežaja pod vrhom. V zadnjem raztežaju sem se počutila kot tisti Japonci, ki plezajo po slapovih. Še dobro, da je šel to Peter v vodstvu. Na vrhu smeri je seveda posijalo sonce. Huda smer, je pa naporno plezat previsne sedmice z nahrbtnikom.

Vodniček za plezališče Mulaz della Rosetta, zgleda dobr.

Prvi raztežaj je čisto športnoplezalno opremljen, ker je v bistvu del plezališča.

Drugi raztežaj je najtežji. Meni je šlo na bruhanje z ruzakom.

Zgleda travnato, ampak v bistvu je skala noro dobra in trave sploh niso zares moteče.

Čudne stvari na štantih. Dudica?

Sawanobori; the art of scaling mountain streams.

Tihožitje na vrhu stene.

Za konec dopusta sva šla še na deževen ogled Passo Rolle in na večerjo v dolomitski Foculus. Tukaj namesto na televiziji, MTV predvajajo kar na platnu. Ambient 10/10! Hrana pa ni bila ne vem kaj, je bilo pa poceni.