Paklenica pomlad 2025

Velikonočni DRPK izlet v Cadarese je bil zaradi "severe weather alert"-ov na žalost prestavljen v Paklenico. Mladine sprememba lokacije ni preveč pretresla in udeležba je bila pohvalno visoka. Čeprav mi ni uspelo do konca realizirati vseh kondicijskih treningov sva se s Petrom vseeno odločila, da svoje načrte za kombinacijo izvedeva kar ta vikend. Glede na formo sva malce znižala svoja pričakovanja in si za cilj postavila Trilogijo. 

Trilogija

Ker se nisva pripeljala s svojim avtom, je bil prvi izziv najti nekoga, ki se bo zbudil ob petih zjutraj in naju zapeljal v kanjon. Ne vem zakaj, ampak Lev in Brin sta se praktično brez pomislekov požrtvovalno javila za to nalogo. Zjutraj smo vstali ob petih, pojedli zajtrk, spili kavo in se odpeljali do vhoda, kjer smo plačali vstopnino. Preden smo vsi začeli dostopat, se je Lev še dvakrat zapeljal nazaj do kempa, najprej po moj telefon, nato pa še po Brinovo čelado. Midva s Petrom sva dostop začela ob šestih. Že ob prvem pogledu na precej mokro steno nama je bilo jasno, da bodo z mokroto še težave. V prvih raztežajih klina so naju upočasnjevali polži in mokri grifi. Najtežjega raztežaja sva se lotila po levi varianti s prečko, za katero sem na žalost potrebovala dva poskusa. Najbolj sva se namatrala v eni od mokrih petic v zgornjem delu smeri, v kateri sva oba skoraj padla, drugače pa s Klinom nisva imela preveč težav. Na vrhu sva obrisala polže s plezalk in začela s prvim sestopom dneva.

Mokri grifi, to mi deli!

Nasmeh po najlepšem raztežaju v Pakli.

Na vrhu Klina.

Prvič na vrhu.

Naslednja na vrsti je bila Velebitaška. Med prvima dvema smerema nisva šla do nahrbtnikov, tako da sva imela za dve smeri od treh vse skupaj 1 liter vode, čeprav sva si gor prinesla 6 litrov (neumno?). V Velebitaški je bilo polžov že manj, mokrim grifom pa se nisva uspela izogniti. Do luske je šlo gladko, na detalju pa sva se zaletela v zelo počasno navezo, ki ni bila kos mokri poči. Tudi midva sva na mokrem detalju skoraj spustila dušo, ampak sva ga oba uspela premagati brez tehničnega plezanja. Upam, da se navezi nisva preveč zamerila z glasnim pritoževanjem nad njuno počasnostjo. Vsaj na vrhu sta naju spustila, tako da sva v zadnjih raztežajih lahko nekoliko pospešila. 

Godrnanje na neudobnem štantu pod detajlom.

Drugič na vrhu.

Ker sva sanje o petih smereh že zdavnaj opustila, sva se zadnje smeri lotila brez naglice in čisto uizi. Pod zadnjo smerjo sva si privoščila zasluženo kosilo in krajši počitek. Gužve v Mosoraški na srečo ni bilo več, nad nama je plezala samo ena naveza, za katero sploh ne bi vedela, če ne bi mimo naju priletel Laurin čevelj. Če smo čisto iskreni, Mosoraške nisva preplezala v celoti, saj sem jaz poskrbela za zanimiv obvoz po bodoči moderni klasiki. Nazaj v smer sva prišla ravno pod najtežjim raztežajem, tako da nisva zgrešila nič preveč pomembnega. Na vrhu sva se še malo poslikala v svetlobi sončnega zahoda, preden sva začela s tretjim in zadnjim sestopom dneva. 

Bulgur za kosilo.

Detajl Mosoraške.

Golden hour.

Tretjič na vrhu...

...še Katja...

...in oba skupaj.

Pivo za popestritev sestopa.

V nahrbtniku pod steno naju je pričakalo toplo pivo, ki se je prileglo na dolgem sestopu nazaj do kempa, ker Peter ni želel klicat Leva za prevoz. V kemp presenetljivo nisva prispela zadnja, ta čast pripada Tini in Tilnu, ki sta plezala Kačo.😉 

Brid za mali čekić

Glede na ta, da sva šla en dan prej tri smeri v Aniča kuku, sva dobra, da sva sploh šla plezat. V Bridu za mali čekić se nama je pridružila še Maša. Na žalost prvega raztežaja še vedno ne morem, čeprav se je obseg bicepsa od zadnjega poskusa verjetno podvojil. Še vedno pa zavračam idejo, da je za prost vzpon potrebno poznavanje osnov jammanja. Naslednjič bo šlo, beto že imam. Preostanek dneva smo preležali na plaži.

Albatros

V soboto sem dovolj spočila noge, da sem bila v nedeljo pripravljena za še en sestop z Aniča kuka. Mislim, da sem Albatrosa že enkrat zlezla, ampak nisem ziher, če sva takrat z očijem splezala do vrha ali zavila v Velebitaško. Z Mašo tokrat nisva imeli težav z orientacijo pa še gužvo sva ravno prehiteli, tako da sta nama v smeri delala družbo le dva nemška učitelja športne vzgoje, ki sta poskrbela, da se nisva preveč obirali na štantih. 

Prvomajske počitnice sem preživela z mami na Šrilanki. Po povratku v Slovenijo sem bila soočena s kruto realnostjo; s potovanja se nisem vrnila spočita, ampak švoh :( Na srečo sva se kombinacije znebila že pred počitnicami, tako da sva lahko tokrat šla v Paklo brez resnih ciljev.

Rio

Peter si je po izletu v Cadarese (brez mene😡) očitno zaželel še malo trad plezanja, tako da sva namesto težje navrtane smeri tokrat izbrala Rio. Pod smerjo sem ugotovila, da je moja magnezij vrečka nekje med kempom in steno magično izginila in z njo tudi upanje na uspešen prost vzpon. Še dobro, da čelado vedno nosim okoli v priročni vrečki, iz katere sem na hitro izdelala ultralight petzl magnezij vrečko, ki pa je imela nekaj pomanjkljivosti (predvsem sistem odpiranja/zapiranja in trpežnost tkanine). Prvih par raztežajev do luknje je izdatno navrtanih, višje pa svedrov zmanjka, navrtan je samo še štant pod najtežjim raztežajem (še dobro). V 6b raztežaju pred detajlom sta sicer dva svedra, ki pa vsekakor nista zaupanja vredna, saj bi ju opisala kot najslabša svedra, ki sem ju v življenju vpela. Detajla se je optimistično prvi lotil Peter in hitro ugotovil, da ni kar tako. Vrtnarska prizadevanja na žalost niso razkrila nobenih novih grifov (samo en klin), tako da sva se odločila, da bova najtežji raztežaj raje premagala kar s tehničnim plezanjem. Ampak smeri še ni konec! V naslednjem raztežaju sem se po detajlu skoraj nepovratno zagozdila v kamin, po uspešnem izguzenju pa me je čakal še "6a+" bolder, ki je zavarovan z zelo vprašljivim klinom. V nadaljevanju sva morala premagati še drevo, ki je iz mene izzvalo živalske krike, in 4b kamin, ki je dokončno pokončal mojo ultralight vrečko. Na vrhu pa še moj najljubši 4b+, ki se mu nikakor ne morem izogniti, kadarkoli sem v Paklenici. Na žalost smeri nisva prosto preplezala, je bila pa zelo zanimiva in vsekakor dobra priprava na poletno sezono v hribih.

Hardcore bushwhacking.

Scary 6b prečka

Vrtnarjenje na detajlu.

Klavstrofobično guzenje v kamin.

40m drajsanja po hrbtu.

Ljubljanska

Po napornem dnevu in neprespani noči, se jaz nisem želela preveč napenjati, tako da sva si izbrala malo lažjo smer. Po oceni sodeč v Ljubljanski ne bi smela imeti preveč težav, ampak je od naju zahtevala več kot sva pričakovala. Detajl je definitivno mantel na zagozdeno skalo in layback v 6a raztežaju. Drugače pa premium graben, v katerem bi verjetno bolj uživala, če me ne bi bolele noge od grabnov prejšnjega dne. Graben overdose v glavnem. Zdaj pa je za nekaj časa dovolj Pakle.

Peter uživa v svojem najljubšem stilu plezanja.

Jaz uživam malo manj.

Še zadnji sestop, juhu!

Upam, da mi ne bo treba kmalu spet sestopat z Aniča.

Pozabljene vreče s hrano pa raje sploh ne bom omenjala.