Tabor Ecrins 2026

Spodobi se, da nekaj napišem tudi o svojem prvem taboru v organizaciji komisije za alpinizem. Vsekakor ni bil zadnji. 

Prvi plezalni dan smo plezali navrtane večraztežajke v steni Les Tenailles de Montbrison. Z Evo sva plezali smer Si t'as peur jappe z oceno 7b, za nama pa sta v smer vstopila še Špela in Feliks. Jaz sem dobila drugi raztežaj z oceno 7a+, v katerem me je navilo do bruhanja, počutila sem se kot, da plezam na 4000 m, na koncu sem pa še padla tik pod štantom. Da se nisem počutila preveč slabo, so v tem raztežaju padli tudi vsi ostali. Z Evo sva bili malo hitrejši od druge naveze, tako da sva pred nevihto poskusili še predzadnji 7b raztežaj, ki je mene totalno zavrnil, tako da sem naprej poslala še Evo, ki se je nekako prebila čez, ampak je na koncu zaradi pomanjkanja opreme obrnila par metrov pod vrhom smeri. Itak se nam je precej mudilo, ker se je bližal tornado.

Naslednji dan smo se po dolgotrajnem premisleku odločili, da se popoldne odpravimo na Refuge Pelvoux. Ambiciozni plan trojne naveze deklet je bil; prvi dan dostop do refuge Pelvoux, drugi dan dostop do vzhodne stene Aiguille de Sialouze in plezanje smeri Wakatanka ali Je Vous Salue Marie, sestop do koče in dostop do Refuge du Sele, tretji dan dostop do zahodne stene Aiguille de Sialouze in plezanje smeri Puree d'Astragale. Skoraj nam je uspelo. Ujele smo večerjo na Pelvoux in po neprespani noči naslednje jutro uspešno dostopile čez ledenik do vznožja vzhodne stene. Izbrale smo si lažjo smer Je Vous Salue Marie, saj nas je tudi po plezanju čakal še dolg dan. V smeri smo se zataknile za trojno navezo brez margina, tako da je vzpon trajal neverjetno dolgo, ampak smo smer vse splezale prosto brez padcev. Saj je le navrtan 6c, tako hudo pa spet ni, da bi imele s tem težave. :) Na koči smo večer prej izvedele za opcijo abzajla na zahodno stran Sialouza z Breche inferieure de Sialouze. Jaz sem rekla ne, Špela je rekla ja, Eva je rekla ne vem, tako da je malo trajalo, da smo se odločile, da gremo vseeno peš naokoli. Jaz še vedno mislim, da smo se pravilno odločile. Na koncu dolgega dne hoje (in teka, hvala za jajca Špela), smo dejansko prilezle do Refuge du Sele, kjer nam je prijazni oskrbnik zrihtal celo večerjo, čeprav je bila ura že osem. 

                 

Pred dostopom smo na hitro poskusili še balvane v Ailefroidu. 

Ledenik, zvečer je zgledal že precej drugače. Vse gre v kurac, prevroče je!

Crux.

Selfi na vrhu smeri.

Pikapolonica na ledeniku.

Še dobro, da je Špela tekla naprej, da nismo šle lačne do Sele.

Naslednje jutro smo se s težkimi nogami spravile do zahodne stene Sialouza, kjer smo kot prva naveza dneva vstopile v smer Puree d'Astragale. Med plezanjem prvega raztežaja je Evi na roko iz neba padla skala, tako da smo obrnile še preden smo sploh dobro začele s plezanjem. Ker bi bil sestop z poškodovano roko za Evo in za naju s Špelo dolg in naporen, smo se odločile, da raje izkoristimo kar privilegij helikopterskega reševanja. Špela je tekla na refuge, midve z Evo pa sva v družbi prijaznih Špancev počakali pod steno in poskusili poklicati pomoč s SOS funkcijo Evinega novega Iphona, ki mimogrede deluje neverjetno dobro. 15  minut po prejemu SOS sporočila, je pod steno že priletel helikopter in Evo odpeljal v Briancon. Pri prenosu Evine opreme nazaj v dolino, sta nama na pomoč priskočila Vid in Urban, hvala.

Brutalna gužva pod steno.

Na isti dan je zaradi padajočega kamenja na urgenci pristal tudi Feliks, tako da se je po tej točki nabor soplezalcev še dodatno skrčil, saj sta se Eva in Feliks v nadaljevanju tabora ukvarjala samo še s pohodništvom.

V sredini tedna smo imeli nekaj dni malo manj stabilnega vremena. Urh je naju z Urbanom peljal smer La Snoopy v steni nad kampom. Bili smo neverjetno hitri in dominantni, tako da smo po kratkem postanku v kampu vstopili še v smer Fessure d'Ailefroide. Na žalost smo po dogotrajnem čakanju 2 metra pod prvim štantom, kasneje obrnili zaradi počasne angleške naveze pred nami. 

Naslednji dan nas je zopet čakal dostop do Refuge du Sele. Štartali smo že dopoldne, ampak naj je vseeno ravno pri jeklenicah ujela edina ploha dneva, tako da smo preostanek dneva izkoristili za sušenje opreme in oblačil in seveda kartanje. 

Naslednji dan smo s Špelo in Jakobom splezali smer Puree d'Astragale. Jaz sem dobila prvih 5 raztežajev, naslednje 4 je šel Jakob, zadnjih 5 pa Špela. Meni se je zdej detajl precej soft za 7a, 6bji na vrhu pa kar težki, ampak to smo itak pričakovali. Smer smo spet plezali neverjetno dolgo, ampak nam ni bilo dolgčas na štantih, tako da je dan minil kot bi mignil. Do koče smo prišli že skoraj po mraku. Vsem prisotnim se opravičujem za jamranje :) 

7a crux, ful dober raztežaj, ni pa tok težko, grifi so pocahnani, svedrov je velik.

Špelo je ful zeblo.

PD Domžale v akciji.

Jakob se je obrnil proti občinstvu o:

"Ne vem zakaj smo tok dolg plezal to smer!?"

Špelin kamin. Drugače je pa to najlepši in najbolj popoln kamin, kar sem ga jaz plezala, čeprav je dolg samo ene 2 metra. Kot piše na skici, nepozabno.

Laminoir 💕

Selfi na vrhu.

Naslednji dan sem z Žigatom plezala še sosednjo smer Jour de colere. Najtežji raztežaj se mi je zdel kar konkreten. Poč na začetku je kar široka, plata na koncu pa presenetljivo težka za oceno. Verjetno niso pomagale nizke temperature in močan veter. Preostanek smeri je bil pa dejansko lažji. Sledil je še dolg sestop nazaj do kampa in večerna pijanica za dober zaključek tabora.

Začetek najtežjega raztežaja. Zgleda ful široko, ampak v bistvu je fist. Detajl je pa itak zajebana plata na vrhu.

Še zadnji pogled na steno.

Jaz sem se imela super, naslednje leto grem spet, če me vzamejo!