Posledica nizke motivacije za plezanje je tudi nizka motivacija za pisanje. Da ne bo izgledalo, kot da pozimi nisva nič počela, moram vseeno nekaj napisati tudi o zimski sezoni, čeprav je v bistvu že poletje.
V začetku januarja so prvič odkar jaz pomnim v Sloveniji zamrznili slapovi. 17.1. naju je Pinti velikodušno peljal pod Prisojnik na najino prvo srečanje z lednim plezanjem. Ker pred tem še nikoli nisva držala cepinov kaj šele jih uporabljala, sva vse plezala kot druga. Plezali smo kar je zgledalo kul in primerno za začetnike. Padala nisva nič, me je pa ene parkrat kar precej navilo, tako da sem bila kar hvaležna za topiča. Do konca dneva smo zlezli pet raztežajev ledu v Krnici in pod Prisojnikom, za katere niti slučajno ne bi znala povedat kaj in kje so. Ker se je že začenjala otoplitev nas ni niti malo zeblo pa še dobro smo se stuširali.
 |
| Prvi cug |
 |
| Prvo tuširanje |
 |
| Druga smer/cug whatever |
 |
| Ne me zihrat! |
 |
| Peter je navdušen! |
 |
| Jaz tudi! |
 |
| Konec, dovolj je bilo tuširanja :( |
Konec januarja je končno padlo dovolj snega, da smo z AŠ lahko izvedli lavinsko delavnico. Bolj omembe vreden je podatek, da je Peter z delavnice uspešno prismučal do parkinga. Sej mu kar gre.
 |
| Snežna odeja je bila hudo nestabilna :) |
 |
| Prvi zavoji sezone. |
Za kulturni praznik sva šla z očijem na suho ruševje. Kljub veliki količini svežega snega in kičastim razgledom, je bil to verjetno najslabši turni smuk mojega življenja. Razmere so bile tako obupne, da mi je šlo kar na jok. Mogoče pa samo ne znam smučat.
 |
| Zasnežena Vrtača in gužva pod Palcem. |
Konec februarja so naju čakali izpiti za mlajšega pripravnika, tako da sva šla en teden prej zvadit manevre na Zelenico. Jaz sem tako ali tako manjkala na edini zimski delavnici, tako da mi je moral Peter najprej vse razložiti in pokazati. Pridružila sta se nama še Tigra in oči, ki je šel na rojstnodnevno smuko na Triangel. Razmere so bile tokrat nerealno odlične, že dolgo mi ni bilo tako fino smučat. Škoda, da sva se s Petrom večino dnevo valjala v snegu in igrala s cepini.
 |
| Tigra nadzira manevre. |
 |
| Končno sneg! In to dober! |
25.2. zjutraj smo bili z očijem in Tigro spet na Trianglu, ampak razmere niso bile več tako idealne kot zadnjič. Vseeno sem hvaležna za vsak meter smučanja, čeprav ne gre vedno čisto do avta.
V začetku marca se je med Tržiškimi branjevkami šepetalo, da so razmere v Begunjščici. Vest se je razširila tudi na socialna omrežja, tako da sva se s Petrom odločila, da je skrajni čas, da se preizkusiva še v plezanju grap. Za prvo sva šla Lenuhovo grapo, ki je bila iskreno res brezveze, ampak fajn za nabiranje kondicije, sploh če na hrbtu nosiš štrik in vso plezalno opremo. Med sestopom po centralni grapi sva neuspešno iskala Zeleniško smer. Ker sva po nesreči zašla v skrajno desni del Begunjščice, kjer je počasi začelo zmanjkovati strmine sva pač zarinila v najbližji graben s štengami. Vmes naju je presenetil kratek skalni skok, kjer sva se navezala, da nisva čisto za brezveze nosila sabo opreme, drugače sva pa tudi v tej grapi bolj gazila kot plezala. Doma sva po natačnem pregledu vodnička ugotovila, da sva plezala Desno grapo.
 |
| "Detajl" Lenuhove. |
 |
| Desna grapa. |
 |
| Tuki nisva upala. |
 |
| Mega cokle |
 |
| Za smučat bolj bedno. |
Par dni kasneje sva si od Davida sposodila šraufe in cepine in šla 8.3. pogledat razmere še v Teranovo. Tokrat sva se kar naplezala, saj razmere baje niso bile ravno odlične. Snega bi lahko bilo več, je bilo pa na srečo kar nekaj ledu, če ni šlo drugače sva šla pa po kolenih po skali. Klini v tej smeri so zanič, Davidovi šraufi pa tudi, tako da je bilo mene včasih kar malo strah, ampak sva zmogla. Dolga nemška bo pa počakala na boljše razmere haha.
 |
| Dostop čez plaz, scary. |
 |
| Gužve ni bilo. |
 |
| Začela sva še nenavezana, ampak sva se po prvem skoku raje kar privezala. |
 |
| Glih za glih, da je bil led ni bilo treba po skali. |
 |
| Če ne gre drugače, pa po kolenih. |
 |
| Izstopni raztežaj. |
 |
| Na sestopu me je bolj navilo kot na gor. |
 |
| Ledne razmere 8.3. |
 |
| Ta cesta je dovolj široka, da se na njej srečata dva povprečno široka avtomobila! |
 |
| Najboljša pica na svetu! |
Zime je bilo čisto prehitro konec in napočil je čas za spomladansko smuko. Z očijem sva se 19.3. sončila na Kredarici. Razmere so bile tudi tokrat nerealne, škoda da je oči na pol poti dol polomil vezi in potem po jajcih smučal DO AVTA! Ja do avta sva prismučala. Slik nimam, ker je večinoma slikal oči z čisto novim fotoaparatom, ampak teh slik verjetno še dolgo ne bom dobila.
12.4. sva bila z očijem spet na Kredarici, tokrat sva štartala iz Kota. Snega je bilo veliko, razmere pa precej čoftaste, ker sem jaz nerealno počasna. Za razliko od zadnjič, je bila na Kredarici kar veliko ljudi, veliko jih je šlo tudi naprej proti vrhu Triglava. Dol grede sva sledila zgovornemu lokalcu in tako idealno zadela vse prehode ter se super nasmučala.
 |
| Višje si, bolj bedno zgleda ta stena. Ampak iz te perspektive zgleda noro! |
Če pozimi nisem nič pisala bloga, sem pa vsaj dokončala magistrko nalogo :)
