Petit Clocher du Portalet in Orco

V zadnjih izdihljajih poletja je Peter končno dočakal steber svojih sanj, Petit Clocher du Portalet. V četrtek 10.9. sva zajahala Oskarjevo Hondo in se v orkanskem dežju zapeljala do švicarske vasice Champex Lac, kjer sva prespala v kampu polnem pohodnikov na poti Tour du Mont Blanc. Zjutraj sva se z žičnico zapeljala 700 višincev višje, kjer sva začela z meglenim dostopom do stene. 

                        

                        

Hvala prijazni Finki, ki mi je dala svojo karto za nazaj. Jaz sem svojo zgubila na poti gor, upsi

Čofnila sem v reko, upsi. Kdo bi si mislil, da so skale lahko prekrite s tanko plasjo ledu, jaz ne.

Bazni tabor, hvala za šotor AO Matica.

Prvi dan sva plezala smer Esprit de Clocher. Ambient je bil magičen, plezala sva ravno na meji med meglo in jesenskim soncem. Noro, kako fino je plezat v najboljši skali na svetu, na toplem soncu, z morjem megle pod nogami in ledeniki v ozadju. Sanjsko, nepozabno. Na težkem krimpastem detajlu mi je malo zanohtalo, ker ravno ni bilo sonca, drugače sva imela pa res lep dan v zelo lepi smeri.

Na slikah res ne zgleda preveč magično.

Meni je bil detajl iskreno čisto na meji, vmes res nisem bila ziher, če bom sploh zlezla. Zelo težko za 7a. Al pa sem samo švoh.

Na vrhu, juhu!

Naslednji dan sva šla THE smer, king line stene; Etat de Choc. Taka linija te pa res težko ne privlači, tudi če ne maraš poči, kar moraš jo preplezat. Preplezala sva jo, ampak naju je kar zaposlila. Splitterjev tukaj ni prav veliko, so pa kamini, laybacki in offwidthi, tako da je cela stvar kar precej fizično in psihično naporna. Glede na moje visoke ambicije v velikih granitnih stenah sem se tokrat res potrudila biti enakovreden del naveze, tudi takrat, ko mi je bilo mogoče malo neprijetno. Offwidthe je šel vseeno vse Peter, da ne bi slučajno preskakovala stopenj postopnega izpostavljanja :)

                  

Malo sem bila živčna, ampak dost je blo švercanja v počeh. Če jih lahko zlezem na topiča, jih lahko tudi v vodstvu.

               

               

Čakal naju je še en prekrasen večer z slastno dehidrirano večerjo in neopisljivo lepim razgledom, naslednje jutro pa sva se zelo zadovoljna in navdušena nad preplezanima smerema počasi vrnila v dolino. Tudi meni je bil noro všeč tale Petit Clocher in upam, da se še kdaj vrneva. Ave Cezar? 

Peter me je nato odložil v Orcu, kjer sem preživela zanimiv teden v družbi prijateljev iz AO Domžale in AO Kamnik. Čeprav sem šla povprečno dve smeri na dan, sem zlezla vse kar sem si želela splezat pa še kaj. Najbolj sem vesela, da sem očitno vsaj v tem stilu plezanja v zadnjih šestih letih precej napredovala. Šest let nazaj sem v enem tednu zlezla Chiquito in Samsaro, v Cannabisu pa sploh nisem naredila gibov. Zdaj si sploh ne morem predstavljati, da bi zlezla 8a v enem dnevu, ampak Cannabis sem pa zlezla skoraj brez težav. Verjetno sem švoh, ampak več kot očitno moč ni vse. Saj ne vem ali je to dobro ali slabo, verjetno je vse odvisno od tega kakšni so tvoji cilji. Mogoče bi jaz pač raje splezala kakšno hudo smer na kakšno noro granitno špico na drugi strani sveta, kot pa zlezla še par 8a-jev v Mišji. Marsikdo si verjetno misli isto, kdo drug pa ne in tudi to je ok :)

Feliks v prvem raztežaju Legolanda

Nisem si predstavljala, da bom to kdaj dejansko zlezla.

Ne vem no, meni so te poči ful estetske.

I ♥ Orco

Še poč obupanja sem dočakala! Antiklimaktično sicer, ampak vseeno hudo.

Cannabis L4; najbolj popolna poč v Orcu po mojem mnenju. Škoda, da je tako kratka.

Colle del Nivolet; hud plac za met eksistencialno krizo :)

Malica prvakov

6c offwidth v prvem cugu l'ultima follia di sir Bis

Hvala fantoma, da sta mi pustila ostat z njima v Orcu, čeprav smo se morali za nazaj malo stisniti v avto. Se zavedam, da sem lahko naporna, upam, da ni bilo prehudo.

To je to, poletja je konec! Time to lock in! 

Tabor Nejca Zaplotnika 2026

Spet v Dolgem hrbtu! Na Tabor Nejca Zaplotnika sem se prijavila že lani, ko je slabo vreme preprečilo izvedbo, letos pa nam je vreme prizaneslo. Spali smo v sveže prenovljeni Kranjski koči na Ledinah, ki za javnost sploh še ni odprta.

V soboto ob dveh so bile napovedane plohe in nevihte, tako da sva se z Evo odločili za precej varen cilj, Steber jutranje zarje. Smer naju je presenetila s skopo opremljenostjo in nenavadno slabo skalo, tako da naju je kar zaposlila. Jaz sem se imela super, fino je spet zabit kakšen klin! Ker sva bili zaradi napovedanega dežja edina naveza v Dolgem hrbtu, sva lahko sestopili po abzajl pisti. Na začetku abzajla sva ob pogledu na mavrico že mislili, da bova ostali suhi. Na drugem abzajlu pa sva bili že totalno premočeni. Če vprašaš Davida, je to vse samo dober trening za Patagonijo. Večer je ob dobri hrani in pijači hitro minil v znamenju medferajnovskega povezovanja.

Druga šestica je malo podrta :)

Verjetno najlepši raztežaj smeri. Tukaj sva pustile en ne najboljši klin, je pa dober za orientacijo.

Megla in grmenje na vrhu :o

Pred dežjem posije sonce :)

Mrzel tuš na abzajlu in na srečo potem še topel tuš v koči.

Čeprav sem tekom celotnega vikenda spila samo štiri pire, sem se v nedeljo zjutraj zbudila v totalno neprimernem stanju za karkoli resnega. Tudi Eva se je zjutraj počutila podobno, tako da smo zjutraj malo prilagodili cilje in se skupaj z Blažem podali v Jubilejno smer. Smer je bila odlična, počutje pa presenetljivo ok, glede na dogodke prejšnega večera. Razpoloženje je čez dan malo nihalo, ampak do popoldneva sem se že dovolj sestavila, da so mi od tabora ostali le lepi spomini.

Prvi previs smo obvozili po levi.

Blaž je celo smer plezal kot prvi.

Atraktivne prečke!

Ni več poletje :(

Hvala AO Kranj za organizacijo, se vidimo naslednje leto!