Ahh, kaj češ. "You win some, you lose some." Saj sva oba zlezla, ampak sem vseeno malo razočarana nad sabo. Cel prejšnji teden sem bila bolna in očitno sta mi vročina in učenje stabilnosti dovolj skuhala možgane, da sem mislila, da sem pripravljena na tako smer. Že jutro se je začelo slabo, z veliko zatečeno bezgavko in razmišljanjem o spremembi načrtov. Ker sva že včeraj vse spakirala v avto, si nisem upala skenslat in sva vseeno šla. Ob šestih sva prišla v Mojstrano, kjer naju je pričakal znak, na katerem je z rdečo na veliko pisalo, da je parking v vratih poln. "Kako? Saj je ura šest zjutraj?" Parkirala sva pri smučišču in za las ujela shuttle ob pol sedmih. Na srečo je dostop res kratek in ob devetih sva že plezala. Najbolj "zajeban" tretji raztežaj je prvi plezal Peter in v njem zapravil kar nekaj časa in poguma, ampak na koncu brez padca prišel do štanta (na srečo). Tudi kot drugi se mi raztežaj ni zdel lahek, v vodstvu pa si jaz tega ne predstavljam plezati. Naslednji raztežaj sem šla jaz in ob prvem težkem gibu, kjub dobremu varovanju, totalno zamrznila in posledično nečastno obrnila. Po tem obračanju sem vse sedmice in osmice prepustila Petru, da ne bi zapravljala časa s potencialnim ponovnim obračanjem. Na srečo so se osmice izkazale za bolj prijazne od sedmic, tako po težavnosti, kot po kvaliteti varovanja. Za detajl smeri je Peter potreboval dva poskusa, ostalo pa sva oba zlezla v prvo (no, z izjemo mojega obračanja). Obema se je smer zdela težka, ampak res dobra. Komaj čakam, da greva še kakšno v tej steni. Jaz sem bila še posebej navdušena nad šesticami v zgornjem delu in komaj čakam, da greva Helbo. Sestopila sva s štirimi abzajli po Skalaški smeri. V Vrata sva prišla šele okoli osmih, tako da sva zadnji prevoz v Mojstrano konkretno zamudila. Na srečo sva že na sestopu navezala stik s tržiško navezo, ki je plezala skalaško z ladjo, in tako brez težav dobila prevoz do Mojstrane. Midva po napornem dnevu plezanja nisva bila preveč zgovorna, ampak na srečo prijaznemu tržičanu govorjenje ni povzročalo težav, tako da vožnja do Mojstrane ni bila preveč dolgočasna.
 |
| Shuttle ob 6:30 |
 |
| V Vratih je ravno potekal Triglav trail run. |
 |
| Pod steno |
 |
| Že ob devetih zjutraj so s helikopterjem reševali nekoga v Slovenski smeri. |
 |
| Za zadnji del dostopa sva se že navezala, ker je bilo mene preveč strah. |
 |
| Detajl prvega raztežaja. |
 |
| Tretji raztežaj, težek in strašen. |
 |
| Tik pred sramotnim obračanjem. |
 |
| Peter v prvi osmici. |
 |
| Luštno! |
 |
| Obvezen selfi na štantu. |
 |
| Opremljen detajl smeri. |
 |
| Šalca na koncu detajla. |
 |
| Luštna prečka na vrhu (za prvega, za drugega niti ne). |
 |
| Izstop v Skalaško smer. |
 |
| Presenetljivo prijeten sestop po Skalaški. |
 |
| Prvič sva abzajlala na tag line, hvala bogu za žimar. |
 |
| Letos je očitno sezona lisic, v dveh dneh sva srečala kar štiri. |
Zvečer sva se zapeljala v Planico, kjer sva prespala skupaj z okoli 500 drugimi avtodomi in kombiji. Zjutraj sva pozno vstala in se zapeljala do Jasne, kjer sva pojedla zajtrk, se skopala in si privoščila vsak eno kavico. Popoldne sva šla še v Blažčevo skalo, kjer sem jaz nadaljevala z že triletnim zabijanjem z glavo v zid v Modrookcu (mogoče moram počasi obupat), Peter pa je naredil en poskus v Smislu trpljenja in potem obupal in šel še dve lažji. Super sva se imela na mini počitnicah in komaj čakava na naslednje!
 |
| Lepo je spet spat v avtu. |
 |
| Kot na morju. |
 |
| Obvezna slika razgleda. |
No comments:
Post a Comment