Hribi 2024: Pohodništvo, Gradec in Bele vode

Vsega lepega je enkrat konec (ali pač). 12.10. sem si v Vipavski beli poškodovala A2 na levem sredincu in tako (vsaj za nekaj časa) končala svojo že tako ne preveč bleščečo športno plezalno kariero. Naslednjih par vikendov si je Peter požrtvovalno vzel čas, da je šel skupaj z mano v hribe, čeprav bi verjetno raje plezal.

Gib na katerem, se je končala moja plezalna kariera.

Kurji vrh in Za Ak (13.10.2024)

Prvi dan po poškodbi prsta tudi scramblanje ni prišlo v poštev, tako da sva šla s Petrom samo na sprehod v Martuljek. Na Kurji vrh verjetno ne bova šla nikoli več, saj sva oba skoraj umrla na zadnjem klancu pod vrhom. Na poti dol sva šla mimo Mahovja še Za Ak pogledat Široko peč in sanjat o naslednji poletni sezoni.

Krkotnik - Celovška špica - Jelenčka (27.10.2024)

Tokrat sta se nama v hribih pridružila še Eva in Blaž. Skupaj smo prečili najlepši greben Karavank. Tokrat je prst premogel celo nekaj metrov trojke. Na Krkotniku in Celovški špici je skala dobra, Jelenčka pa sta nas s kvaliteto skale razočarala, ker se komaj držita skupaj. Plezanja res ni bilo veliko, ampak je bilo vseeno bolj zanimivo kot povprečen pohod. V Žirovnici smo se ustavili v Lovskem domu Stol, kjer smo si privoščili nedeljsko kosilo in ogledali medveda.

Gradec (31.10. - 1.11.2024)

Za praznike smo šli skupaj s Petrom, Jakatom, Majem in Sašo za dva dni v Gradec. Prvi dan smo plezali v Zigeunerloch-u, kjer sem po treh tednih prvič plezala po obeh rokah. Čeprav je bilo precej boleče, sem šla sedem smeri od 4 do 6c+, kar je veliko več kot sem pričakovala. Naslednji dan sva šla s Petrom dve kratki in lahki večraztežajki v Mixnitzu, medtem ko so ostali spodaj frikali. Večraztežajki sta se izkazali za prelahki in prekratki, ampak vseeno sva se imela zelo fino. Peter si je vmes privoščil še apnenčast splitter, ki sva ga našla na sestopu.

Just bomber gear v Zigeunerloch

Prvič v skali po treh tednih pavze.

Peter v Grasstoter diagonale (kao V-).

Just bomber gear v Mixnitzu.

Crack addict

Sudwestkante na Nadelspitz - VI- varianta (valda je blo treba še na špico)

Na vrhu Nadelspitz.

Dizaster abzajl.

Bele vode (2.-3.11.2024)

Moja poškodba prsta in vsesplošno pomanjkanje motivacije sta ustvarila idealno priložnost za obisk Belih vod, katerih lepoto Mihelič tako strastno opisuje v svoji knjigi, midva pa do zdaj nisva bila dovolj romantika, da bi si vzela čas za tako nezahtevne, četudi lepe cilje. V soboto sva si privoščila spanje pozno v dopoldne in se na pot spravila šele popoldne, ko se je v bistvu že temnilo. Ko sva začela z dostopom je bilo že temno, tako da nisva videla kako dolga pot naju čaka. Dostop se je vlekel in vlekel, sploh Petru, ki je vmes kašljal, kot da bi imel pljučnico. Najbolj nagravžen del dostopa je zadnji klanec pod bivakom, ki mu ni konca, sploh v temi, ko dejansko ne veš, če boš sploh kdaj prišel na vrh. Po dveh urah sva nekako prilezla do bivaka, pojedla riž in lečo, ki sta ostala od kosila in se spravila spat. Spala sva v spalkah, tako da naju ni zeblo in sva udobno prespala celo noč. Zjutraj naju je pričakal eden najlepših razgledov, kar sem jih videla v življenju. Po kratkem fotosešnu in zajtrku sva se sprehodila do stene, ki je le 5 minut oddaljena od bivaka. Plezala sva smer Severni raz IV+ v Visoki beli špici. Za začetek novembra je bilo nenavadno toplo, tako da naju tudi v severni steni ni preveč zeblo, na soncu pa je bilo že kar neprijetno vroče. Smer je zelo lepa, ampak mogoče malo prekratka in prelahka, da bi naju povsem zadovoljila.V načrtu sva imela še Diretissimo v Visoki polici, ampak sva si med sestopom kar hitro premislila in raje nadaljevala sestop do avta. Nazaj grede sva se ustavila še pri Zelencih, ki iskreno niso bili preveč zanimivi, ampak vsake toliko časa jih je treba pogledat.