Začetek poletja: faringitis, stres in zagovor

Letošnji začetek poletja je bolj kot plezanje zaznamovalo okrevanje po skrivnostnem bakterijskem vnetju žrela in stresne priprave na zagovor magistrske naloge. Kljub temu sem poskusila ohranjati formo v PCLju, dvakrat pa sva šla s Petrom celo v hribe.

30.5. sva plezala Residuum v Debeli peči. Odločitev za smer je padla izključno na podlagi dejstva, da sem Petru lani za rojstni dan kupila štirko samo zato, da bova lahko šla to smer. Po dolgem in ogabnem dostopu po grapi, sta naju čakala še dva raztežaja navezanega dostopa in prečka do dejanskega vstopa v smer, ki je prevzela vodstvo na seznamu najbolj čudnih raztežajev, kar sem jih kadarkoli plezala. Potem je Peter prevzel vodstvo v edinih dveh cugih, ki jih smer premore. Oba sta odlična, ampak zelo "not my style", tako da sem z veseljem prepustila vodstvo ljubitelju poči. Smer je bila meni iskreno brezvezna, sta pa vmes dva res dobra raztežaja, ampak to, da v vodniček napišeš, da je smer dolga 300 m, čeprav je plezanja za max 100 m, je pa velik nateg. Debela peč pač. Vsaj sestop se je tokrat vlekel malo manj kot po navadi.

Podor v Belanski

Razširjena definicija plezanja

Prvi raztežaj dejanskega plezanja je travnata poč.

Drugi raztežaj je pa offwidth (nekaterim je to fino, drugim malo manj).

Peter je končno investiral v novo čelado, zdej sva oba team Sirocco.

Naslednji obisk hribov je bil malo manj uspešen, ampak so naju na koncu dneva vseeno vsaj bolele noge. Ker se nama ni dalo zgodaj vstajat sva se odločila, da greva pogledat Nebeške zvonove v Golarjevo peč. Po nesreči sva dostopila v sredino prvega raztežaja, kjer sva se na travnati polički mukoma spravila k plezanju. Peter je med plezanjem prvega raztežaja ugotovil, da si v bistvu že od nekdaj želi ogledati Potočko zijalko, tako da je še pred štantom obrnil. Še dobro, da so bili čisto blizu neki svedri, ki so precej olajšali obračanje. Da sva prišla nazaj do avta sva še na gor preplezala zahodni kuloar Golarjeve peči in pri tem nabrala kar lepo število klopov. Potem sva prisopihala še do Potočke zijalke, ki je izpolnila vsa pričakovanja. Ker še vedno nisva imela dovolj, sva šla še na Obel kamen po južnem razu, ki bi ga ocenila z oceno III-IV. Večerje v Zmajevi votlini si nisva zaslužila, tako da sva doma za kazen jedla bučke.

Dol ...

... in še gor.

Globoko v Potočki zijalki.

Vstop v južni raz Oblega kamna, III-IV, 80 m.

Odlična skala in ravno prav zaraščeno.

Klopca z razgledom na Križevnik.

Potočka zijalka še od zunaj.

Lepote vzhodne Slovenije 💕

15.6. sem uspešno zagovarjala svoje magistrsko delo z naslovom Izražanje in izolacija transpeptidaznih encimov, vpletenih v biosintezo peptidoglikana in tako postala magistra farmacije. Za podporo se iskreno zahvaljujem družini, Petru in seveda Sumamedu. Zdaj pa se moje zadnje študentsko poletje lahko dejansko začne. Upam, da me v prihodnosti čaka manj antibiotikov in več plezanja.