S skoraj polletno zamudo objavljam fotoreportažo jesenskega družinskega športnoplezalnega izleta v Hercegovino. Po že drugem obisku urgence v nekaj mesecih, je bil skrajni čas, da hribe zamenjam za plezališča. S starši in Tigro smo s kombijem obiskali za nas popolnoma nove konce v Bosni in Hercegovini. Plezali smo v plezališču Blagaj, v katerem je istočasno potekal tudi plezalni festival, ki se ga seveda nismo udeležili. Prvih nekaj dni smo se žgočemu soncu izogibali, po nenadni ohladitvi z orkanskim vetrom pa smo se čudili, kako se je letni čas čez noč spremenil iz poletja v zimo.
Eco center Blagaj je bil zaradi festivala okupiran z gosti iz zahodne evrope, tako da smo raje spali v River campu Bara. Tudi po koncu festivala se nismo prestavili v eco centar, saj smo se v campu Bara razvajali s toplim tušom in hitrim internetom. Z veseljem smo žrtvovali dodatnih 10 minut dostopa za takšno udobje.
Poleg psa, ki smo ga prinesli s sabo, so nam v kampu družbo delale številne mačke. Ena od mladih mačk se je še posebej razumela s Tigro, tako da smo jo na koncu že skoraj odnesli domov.
Prvi dan smo izkoristili za izvidnico in ogled turističnih znamenitosti Blagaja. Ogledali smo si izvir reke Bune in pripadajoči samostan ter se sprehodili do sektorja Crvene stijene.
Drugi dan smo se zapeljali do zgornjega parkirišča in poskusili plezati v sektorju Rebro. Za ta sektor so značilne položne plate s precej navitimi ocenami. Po dveh smereh nam je načrte pokvarilo vreme. Na srečo je v sektorju bivak, v katerem je dovolj prostora, da smo vsi v sektorju udobno prevedrili nevihto. Po nekaj urah v bivaku so se stene dovolj posušile, da sem šla lahko še en 6a, kmalu zatem pa smo se morali znova skriti v bivak, preden smo nad plezanjem dokončno obupali.
Naslednji dan je bilo vreme prekrasno, ampak vroče! Ker smo želeli plezati v sončnem sektorju Crvene stijene, smo vstali zelo zgodaj, da bi ujeli jutranjo senco. Smeri vse zgledajo nerealno estetske, ampak mogoče malo bizarno navrtane. Ne znam razložit, ampak meni je malo pokvarilo vtis o plezališču. Najlepša in hkrati najtežja smer je definitivno magla 7b, so pa tudi ostale ok. Dokler je bila v sektorju senca, je bilo še kar prijetno, na soncu pa je plezanje postalo dobesedno nezdravo. S sonca smo se umaknili v prijetno senco lokala pri izviru, kjer smo spili pravo bosansko kavo in se posladkali z lokalnimi specialitetami.
Zadnji plezalni dan sva šla z očijem sama v Šube. Tigra v Šube ne more, ker še ne zna plezati po ferati, tako da je počakala z mami v kampu. Zaradi vetra in mraza je bilo plezanje še kar neprijetno, tako da sva bila z očijem hitra in učinkovita. Polezla sva vse lepe 7b+ in zbežala nazaj v kombi. V Šubah so smeri dolge, lepe, soft in dobro navrtane. Definitivno daleč najboljši sektor v Blagaju, komaj čakam, da še kdaj pridem sem.
Zadnji dan smo presenečeni ugotovili, da je ponoči očitno snežilo, saj so bili vrhovi hribov v okolici pobeljeni s snegom. Preden smo se odpeljali domov se je Tigra poslovila od svojih muck, ki jih na žalost nismo prinesli domov. Na poti smo kupili še par pit za malico in za domov. Ustavili smo se še v bližini Paklenice, kjer sem se še zadnjič letos kopala. Zdaj pa je poletja res konec.
No comments:
Post a Comment