Manikia novo leto 2026

 S Petrom sva za novo leto plezala v Manikiji. Moja prvotna ideja je bila Leonidio, ampak sva se po priporočilih bolj izkušenih odločila za manj obiskano Manikijo. K odločitvi je pripomoglo tudi to, da sva z organizacijo odlašala tako dolgo, da je v Leonidiu zmanjkalo poceni apartmajev. Tudi z rezervacijo letov sva bila pozna, tako da za nazaj nisva več dobila direktnega leta v Ljubljano (kar se je izkazalo za precej velik problem). Naprej grede sva letela z Brnika v Atene, kjer sva brez težav (hvala bogu) prevzela razbit, ampak prisrčen mitsubishi spacestar, s katerim sva se v poznih večernih urah zapeljala do Manikie. Pot je zaradi zaprtja avtoceste s strani protestirajočih kmetov trajala še enkrat toliko kot bi sicer, tako da sva do apartmaja prispela šele okoli polnoči. Ceste pa zelo grške, se pravi bolj slabe. Z apartmajem sva bila zelo zadovoljna. Spala sva v vasici Kadi v neposredni bližini malo večjega kraja Konistres, ki ima vse kar potrebuješ; trgovino, pekarno, lekarno, par cerkev, 5 mesarij... 

Ker sva bila od poti kar utrujena sva prvi dan malo dlje spala (v bistvu sva ostale dni spala še dlje, upsi), tako da sva si izbrala sektor z najmanj dostopa; Manikia kentro. Ok za prvi dan, ampak nič posebnega. 

Manikia kentro

   

Na slikah izgleda sončno, ampak med vožnjo do sektorja je deževalo.

        

Razgled iz kuhinje

Sektorji obrnjeni na sever so od januarja do junija zaprti zaradi ptičev. Za drugi dan sva zato izbrala sektor Moonikia projec, dokler je še legalno. Če je napovedan dež, itak nima veze na kero stran je stena obrnjena. Cel dan je padal dež, smeri so bile večinoma mokre, ampak vseeno sva se oba naplezala. V tem sektorju sva šla edino plato tripa, dobra je, priporočam. 

Moonikia project

Razgled na sektorje na nasprotni strani kanjona.

Tretji dan vreme ni razočaralo. Sonček brez oblačka in (pre)vroče razmere. Za tretji plezalni dan sva si končno privoščila enega od bolj premium sektorjev; Les armes de Sisyphe. Super sektor, vtis pa pokvari nevarni vstop. Smeri so dolge, v celoti po tufah in temu primerno navijejo. Peter je že na začetku tripa flashal prvi 8a, jaz pa sem ga zlezla v drugem poskusu. Ta podatek več pove o ocenah v Manikiji, kot o najini formi.

Zajtrk na terasi

Limonce na dvorišču

Starejši si, več se ogrevaš.

Les armes de Sisyphe

Za ogrevanje sva šla kar 7b in se zajebala, ker je to očitno edini proper 7b v celi Manikiji

                                           

Padla 2 metra pod vrhom, še enkrat bo treba it celih 40 m :(

Tufe!

        

Po treh dneh sva si končno vzela rest day. Težko si ga ne bi, ker je bilo vreme zanič. Šla sva pogledat morje in na gyros, kavo in baklavo. Tukaj se pozimi nič ne dogaja, ni to Leonidio.

Podpovprečni gyros, ampak ok.

Ko enkrat sam narediš domačo bosansko baklavo, so vse ostale zanič. 

Idilična grška obala.

Naslednji dan je bilo vreme še bolj zanič, če je to sploh mogoče. Vsaj med dostopom še ni deževalo, potem je pa res cel dan scalo na polno. Še dobro da v Manikiji ne manjka previsov. Za najbolj deževen dan sva izbrala najbolj previsen sektor; Dragonera. Nani Nani nama ni bila usojena, detalj je do konca tripa ostal moker.

       

V taki razmeri lahko vse sajtaš, ker itak ne vidiš kaj počne tvoj soplezalec.

Naslednji dan sva vstala že pred osmo zjutraj, ker sem jaz morala ohraniti svoj kardio streak. Šla sva na jutranji tek v prekrasnih razmerah. Ker sva bila zaradi tega precej pozna, sva šla v še en sektor z malo manj dostopa; Ilona cave. Seveda je bilo vse mokro, ampak se je na soncu do konca dneva presenetjivo dobro posušilo, tako da je Peter lahko odkljukal že svoj drugi 8a. Meni mamica ni pasala, sem pa naštudirala gibe v sosednjem očiju. 

Razgled z balkona.

Petrovi novi prodigioti.

Sladkanje s sveže nabranimi mandarinami.

Ilona cave

Gospod v ozadju prižiga čik v gostilni 😯.

Naslednji dan se je najin mitsubishi znova preizkusil v vožnji po sketchy makedamu, saj sva šla pogledat sektorje v kanjonu. Plezala sva v sektorju Manikia paralia, čisto na začetku kanjona. Super ambient in hude smeri, mogoče kakšna tufa manj in kakšen težek gib več, da stvari ne postanejo preveč dolgočasne. Seveda so bile vse smeri vsaj malo mokre. 

Manikia paralia

Stong lokalci

Zajahaj svojo tufo!

Pogled na sektorje obrnjene na sever.

Musee

Po dveh sončnih dneh sva upala, da se je detalj v Nani Nani posušil. Itak, da se ni, še bolj je bilo mokro, očitno je v zadnjih treh dneh samo še bolj priteklo čez tufe. Vseeno sva imela dovolj za plezat pa še videli smo se z ostalimi matičarji in naštimali vrhunsko gugalnico za majhne in velike otroke.

Dragonera

Tudi noge je treba ogret!

Žiga v svoji 52. sedmici leta.

In 53.

Na silvestrovo sva imela rest day. Ne zaradi praznika, ampak zaradi vremena; dež, sneg, mraz in orkanski veter. A ni v Grčiji toplo? Na silvestrovo se tako kot na vse druge večere v teh vaseh nič ne dogaja, tako da sva novo leto dočakala kar v apartmaju. Gledala sva Mad men, pila vino in se regenerirala. Da sva lahko voščila srečno novo leto tudi družinam v Sloveniji in poslušala Silvestrski poljub na nacionalki, sva celo pofajtala do enih zjutraj. 

Silvestrska večerja.

Mad men in valjčkanje.

Brrrrrrr. Ne vem zakaj sva šla na balkon, tukaj ognjemeta nimajo, očitno niso tako primitivni kot Ljubljančani.

Prvi dan novega leta je bil spet prekrasen. Vrhove hribov v okolici je čez noč pobelil sneg. Razmere za plezanje so bile idealne; sonce, veter in ravno pravšnja temperatura. Zjutraj zva poslušala novoletni koncert in se pozno spravila plezat; spet v Ilona cave, ker ne marava dolgih dostopov. Zlezla sem svoj mini projekt s simbolično oceno 8a+. Tukaj ne smeš preveč razmišljati o ocenah, ker večinoma dobesedno nimajo smisla. 

Breakind dad; mogoče 8a, če greš z najtežjo možno beto in namenoma spustiš vse pavze na šalcah.

Naslednji dan sva se odločila, da greva vseeno pogledat tudi Daxi Daxi, čeprav ima malo daljši dostop. Ta sektor nama ni bil všeč pa ne samo zaradi dolgega dostopa. Skala je slaba, smeri so čudne in vse smrdi po dreku. 

Vsaj razgled je dober.

Zadnjih par noči je ponoči tako pihalo, da se ni dalo spat, ker je hiša celo noč ropotala, kot da se bo podrla. Zadnji plezalni dan je bil zaradi vetra in oblakov precej neprijeten. Petru se sploh ni dalo plezat. Spet sva se pustila nategnit in šla v malo bolj obskuren sektor; Mur du 7, saj sva na 8a.nu prebrala, da je tudi tukaj par lepih smeri. Sektor ni nič posebnega, ampak ok. Ker sva plezala 3-1-3-1-4 sva bila na koncu tripa precej utrujena in sva zadnji plezalni dan brez slabe vesti malo predčasno končala.

Mur du 7

Zadnji sončni zahod.

Pred odhodom sva nabrala mandarine in limone na vrtu in se poslovila od super apartmaja. Pot do letališča je potekala gladko, ustavila sva se še na gyrosu in brez težav vrnila rent a car. Na letališču pa se je zapletlo. V celotnem grškem zračnem prostoru je prišlo do okvare radijske zveze. Ker sva letela v Beograd je dodaten problem predstavljala snežna nevihta, ki je ustavila tudi praktično vse lete iz Beograda. Po urah čakanja sva končno pristala v Beogradu, kjer se je pravo čakanje šele začelo. Ko sva nad čakanjem v neskončni vrsti končno obupala, je Peter na lastne stroške kupil nove karte do Zagreba, saj je kazalo, da bova drugače ostala v Beogradu še nekaj dni. Po več kot 24 urah čakanja sva le prišla do Zagreba, kjer naju je pobral oči in zapeljal do Ljubljane. Isto pot od sva naprej grede opravila v dobrih dveh urah. Nikamor več ne grem z letalom, sploh pa ne z Air Serbia.

Končno v Beogradu.

Razumem, da je krivo vreme, ampak organizacija na tem letališču je katastrofa. Pa to se baje zgodi vsako leto. 

Po dolgi poti domov sva že pozabila, da sva sploh bila na počitnicah in oba sva doma potrebovala še par tednov, da sva si opomogla od vsega stresa in pomanjkanja spanca. Imela sva se fino, naslednjič greva v Leonidio!