Hribi 2024/25: Courmayeur "light and fast"

Med junijskimi prazniki smo z Ano, Rokom in Janom plezali v stenah nad Courmayeur-jem. Izlet je služil kot višinske priprave na odpravo v Kirgizijo, na katero se odpravljamo v začetku julija. Iz Ljubljane smo štartali v četrtek ob enih. Prvo noč smo prespali pod zvezdami na priročnem, ampak precej postrani parkingu nad Courmayerjem. Zjutraj smo do konca spakirali opremo v premajhne nahrbtnike in se zapeljali do spodnje postaje gondole, s katero smo se 7:45 teleportirali na 3400 mnv. Od postaje gondole smo se sprehodili par sto metrov naprej po ledeniku do kamping placa, kjer smo postavili super priročni quechua 2seconds, v katerega smo pospravili odvečno opremo. Prvi dan smo plezali v manjši steni Pic Adolphe Rey. Zadnji del dostopa gre mimo nekaj strašnih ledeniških razpok, tako da sva s Petrom prvič poskusila, kako se hodi v ledeniški navezi. Ana, Rok in Jan so plezali mega klasiko Salluard. Midva sva se izognila gneči in izbrala manj popularno smer Fil ou face. V spodnjem delu sva imela nekaj težav z orientacijo, drugače pa je dan minil brez večjih zapletov. V drugem raztežaju, ko sem začela plezati z nahrbtnikom, sem ugotovila, da sva naredila veliko napako, ko sva zjutraj pustila tagline v avtu. Čim je težavnost nad 6b, je plezanje z nahrbtnikom na tej višini, vsaj meni, nemogoče. Na abzajlu se nama je dvakrat zataknil štrik, ampak je Peter obakrat elegantno rešil situacijo, tako da pri sestopu nisva izgubila preveč časa. Druga naveza ni imela te sreče, tako da so v tabor prišli nekoliko kasneje, ko sva midva že zavrela par litrov vode in začela z večerjo. Ponoči nas ni zeblo, za kar so poskrbeli quechua šotori in vročinski val.

Naslednji dan smo plezali v impozantnem Grand Capucinu. Ker nisva imela taglina sva se odločila, da greva "nekaj lažjega". Čeprav zgledajo smeri na sredi stene noro, sva se odločila za smer O sole mio, ki poteka v najbolj levem delu stene. Prvo polovico smeri sva plezala še bolj levo kot bi bilo treba, po mokrih in z lišaji prekritih počeh (sori za dretje), tako da sva v dejansko smer prišla šele v šestem raztežaju, ki je hkrati tudi najtežji raztežaj smeri z oceno 6b+. Ana, Rok in Jan, ki so malo pod nama neuspešno iskali švicarsko smer so na žalost obrnili. Če ne bi bilo Petra bi tudi jaz že zdavnaj obrnila, ampak Peter je očitno res ponotranjil "mi ne obračamo" mindset in uspešno zarinil tudi čez mokre poči, krš in sneg. Ko sva končno našla smer je plezanje postalo lepše in predvsem lažje, tako da sva do vrha prilezla brez težav. Na sestopu sva abzajlala v vlakcu med dvema gorskima vodnikoma, tako da se nisva zgubila, štrik pa se ti tukaj tudi težko zatakne, saj so abzajli zelo strmi in atraktivni.

Naslednji dan smo samo še spili kavico na postaji gondole in se zapeljali nazaj na normalno nadmorsko višino, kjer smo si privoščili še rogljičke. Na zgornji postaji smo si ogledali še "ta dober" vodniček in se zgražali nad skicami, s katerimi smo dan prej iskali smeri. Peter je že kupil nov vodniček, tako da definitivno še pridemo! Naslednjič bova definitivno spakirala še tagline.