Hribi 2024/25: Triglav in zlomljena rit

Spominska smer Grege Lačna IX-, 500m (15.6.2025)

Tokrat sva poskusila izbrati smer, ki je preverjeno lepa in varna. Smer je izpolnila pričakovanja, sva ga pa midva res biksala ta vikend. Prva napaka dneva je bilo moje pozno vstajanje, ki je zamaknilo odhod za dobre pol ure, kar je pomenilo, da sva v Vrata prišla šele okoli šestih. Še preden sva dobro začela s plezanjem, sem jaz v strehici na začetku drugega raztežaja prijela sumljivo šalco, ki je skupaj z mano poletela na polico, nato pa sem se jaz naravnost na rit prevrnila še v plato pod štantom. V šoku sem se zvlekla nazaj do štanta, kjer sem se po nekaj minutah joka odločila, da nadaljujeva s plezanjem. Padec na rit so precej ublažili čevlji, ki sem jih imela na srečo pripete na pasu. Takoj po padcu nisem čutila hujše bolečine, tako da sem bila prepričana, da sem se samo grdo udarila v rit. Pred najtežjim raztežajem sem vzela 400mg ibuprofena, ki je še izboljšal zadeve. Peter mi je zelo prijazno opremil in pobelil najtežji raztežaj, tako da sem ga lahko preplezala v vodstvu, nato pa ga je še on zlezel kot drugi. Takoj po detajlu sva imela težave še s spregledanim štantom, ki je povzročil precej slabe volje z moje strani in en zelo kratek raztežaj do dejanskega štanta. Takoj za tem je polet v dolino izvedel še traxion, tako da je Peter lahko v nadaljevanju smeri preizkusil svoje znanje garda vozla. Raztežaje, ki pripeljejo do Skalaške smeri sva poznala že od lani, tako da nama niso povzročali težav, čeprav so čudni in podrti. Nadaljevanje smeri do vrha Gorenjskega turnca se je meni zaradi stopnjujoče se bolečine v riti precej vleklo, čeprav so tudi zgornji raztežaji v bistvu zelo lepi in plezljivi. Na vrh sva priplezala šele ob šestih, tako da se nama nadaljevanje do vrha ni zdelo pametno, saj nobeden od naju še ni plezal ladje. Odločitev za abzajl so dodatno olajšali še grmenje in vedno bolj temni oblaki in pa nenazadnje moja boleča rit in predispozicija za panične napade. Abzajl s taglinom brez traxiona je bil seveda ogaben in sploh za Petra zelo naporen, ampak na srečo sva pod steno prišla relativno brez težav in celo še po svetlem. Med vožnjo domov se je moja rit še bolj razbolela, zjutraj pa sem že začela razmišljati o obisku urgence. Še dobro, da me je mami prisilila, da sem šla pokazat svojo rit na urgenco, drugače sploh ne bi vedela, da ni samo udarec in da sem si pri padcu dejansko zlomila trtico. Predviden čas celjenja 6 tednov bom poskusila skrajšati na 3, saj izleta v Kirgizijo ne mislim odpovedati. Ker do odhoda ne morem več trenirati, so se cilji za odpravo konkretno spremenili, tako da bom vesela, če bom v Kirgiziji sploh lahko plezala.