Courmayeur "light and fast"

Med junijskimi prazniki smo z Ano, Rokom in Janom plezali v stenah nad Courmayeur-jem. Izlet je služil kot višinske priprave na odpravo v Kirgizijo, na katero se odpravljamo v začetku julija. Iz Ljubljane smo štartali v četrtek ob enih. Prvo noč smo prespali pod zvezdami na priročnem, ampak precej postrani parkingu nad Courmayerjem. Zjutraj smo do konca spakirali opremo v premajhne nahrbtnike in se zapeljali do spodnje postaje gondole, s katero smo se 7:45 teleportirali na 3400 mnv. Od postaje gondole smo se sprehodili par sto metrov naprej po ledeniku do kamping placa, kjer smo postavili super priročni quechua 2seconds, v katerega smo pospravili odvečno opremo. Prvi dan smo plezali v manjši steni Pic Adolphe Rey. Zadnji del dostopa gre mimo nekaj strašnih ledeniških razpok, tako da sva s Petrom prvič poskusila, kako se hodi v ledeniški navezi. Ana, Rok in Jan so plezali mega klasiko Salluard. Midva sva se izognila gneči in izbrala manj popularno smer Fil ou face. V spodnjem delu sva imela nekaj težav z orientacijo, drugače pa je dan minil brez večjih zapletov. V drugem raztežaju, ko sem začela plezati z nahrbtnikom, sem ugotovila, da sva naredila veliko napako, ko sva zjutraj pustila tagline v avtu. Čim je težavnost nad 6b, je plezanje z nahrbtnikom na tej višini, vsaj meni, nemogoče. Na abzajlu se nama je dvakrat zataknil štrik, ampak je Peter obakrat elegantno rešil situacijo, tako da pri sestopu nisva izgubila preveč časa. Druga naveza ni imela te sreče, tako da so v tabor prišli nekoliko kasneje, ko sva midva že zavrela par litrov vode in začela z večerjo. Ponoči nas ni zeblo, za kar so poskrbeli quechua šotori in vročinski val. 

Naslednji dan smo plezali v impozantnem Grand Capucinu. Ker nisva imela taglina sva se odločila, da greva "nekaj lažjega". Čeprav zgledajo smeri na sredi stene noro, sva se odločila za smer O sole mio, ki poteka v najbolj levem delu stene. Prvo polovico smeri sva plezala še bolj levo kot bi bilo treba, po mokrih in z lišaji prekritih počeh (sori za dretje), tako da sva v dejansko smer prišla šele v šestem raztežaju, ki je hkrati tudi najtežji raztežaj smeri z oceno 6b+. Ana, Rok in Jan, ki so malo pod nama neuspešno iskali švicarsko smer so na žalost obrnili. Če ne bi bilo Petra bi tudi jaz že zdavnaj obrnila, ampak Peter je očitno res ponotranjil "mi ne obračamo" mindset in uspešno zarinil tudi čez mokre  poči, krš in sneg. Ko sva končno našla smer je plezanje postalo lepše in predvsem lažje, tako da sva do vrha prilezla brez težav. Na sestopu sva abzajlala v vlakcu med dvema gorskima vodnikoma, tako da se nisva zgubila, štrik pa se ti tukaj tudi težko zatakne, saj so abzajli zelo strmi in atraktivni. 

Naslednji dan smo samo še spili kavico na postaji gondole in se zapeljali nazaj na normalno nadmorsko višino, kjer smo si privoščili še rogljičke. Na zgornji postaji smo si ogledali še "ta dober" vodniček in se zgražali nad skicami, s katerimi smo dan prej iskali smeri. Peter je že kupil nov vodniček, tako da definitivno še pridemo! Naslednjič bova definitivno spakirala še tagline.

"light and fast"

Ledeniška naveza crash course.

Trojna naveza v smeri Salluard.

Plezanje z ruzakom na višini = mučenje 😵

Eno uro pred odhodom je poštar prinesel nov fotoaparat.

Selfi na vrhu.

Preobuvanje na vstopu. Hvala za čevlje Ana!

Večerja na večernem sončku.

Zadnje priprave na mrzlo noč, ki na koncu sploh ni bila tako mrzla.

Dent du Geant

Previsno!😮

Še dva raztežaja do vrha.

Mont Blanc

Peter na vrhu.

Katja na vrhu.

Gužva na vrhu.

Aiguille du midi. 

Ima se može se (tri traxioni!)

Atraktivna abzajl pista.

Videla sva tudi kako elegantno te lahko iz stene reši francoski helikopter.

"Fak, ne se hecat." Jaz še vedno ne vem, kje naj bi šla najina smer, tudi s ta dobro skico mi ni nič jasno.

Srečanje voznikov alfa romeo spider in Rokova škoda.

Rogljiček in kavica na spodnji postaji.

Naslednja smer bo pa že v Kirgiziji! Upam, da bodo rdeče krvničke preživele do takrat.

Triglav in zlomljena rit

Spominska smer Grege Lačna IX-, 500m (15.6.2025)

Tokrat sva poskusila izbrati smer, ki je preverjeno lepa in varna. Smer je izpolnila pričakovanja, sva ga pa midva res biksala ta vikend. Prva napaka dneva je bilo moje pozno vstajanje, ki je zamaknilo odhod za dobre pol ure, kar je pomenilo, da sva v Vrata prišla šele okoli šestih. Še preden sva dobro začela s plezanjem, sem jaz v strehici na začetku drugega raztežaja prijela sumljivo šalco, ki je skupaj z mano poletela na polico, nato pa sem se jaz naravnost na rit prevrnila še v plato pod štantom. V šoku sem se zvlekla nazaj do štanta, kjer sem se po nekaj minutah joka odločila, da nadaljujeva s plezanjem. Padec na rit so precej ublažili čevlji, ki sem jih imela na srečo pripete na pasu. Takoj po padcu nisem čutila hujše bolečine, tako da sem bila prepričana, da sem se samo grdo udarila v rit. Pred najtežjim raztežajem sem vzela 400mg ibuprofena, ki je še izboljšal zadeve. Peter mi je zelo prijazno opremil in pobelil najtežji raztežaj, tako da sem ga lahko preplezala v vodstvu, nato pa ga je še on zlezel kot drugi. Takoj po detajlu sva imela težave še s spregledanim štantom, ki je povzročil precej slabe volje z moje strani in en zelo kratek raztežaj do dejanskega štanta. Takoj za tem je polet v dolino izvedel še traxion, tako da je Peter lahko v nadaljevanju smeri preizkusil svoje znanje garda vozla. Raztežaje, ki pripeljejo do Skalaške smeri sva poznala že od lani, tako da nama niso povzročali težav, čeprav so čudni in podrti. Nadaljevanje smeri do vrha Gorenjskega turnca se je meni zaradi stopnjujoče se bolečine v riti precej vleklo, čeprav so tudi zgornji raztežaji v bistvu zelo lepi in plezljivi. Na vrh sva priplezala šele ob šestih, tako da se nama nadaljevanje do vrha ni zdelo pametno, saj nobeden od naju še ni plezal ladje. Odločitev za abzajl so dodatno olajšali še grmenje in vedno bolj temni oblaki in pa nenazadnje moja boleča rit in predispozicija za panične napade. Abzajl s taglinom brez traxiona je bil seveda ogaben in sploh za Petra zelo naporen, ampak na srečo sva pod steno prišla relativno brez težav in celo še po svetlem. Med vožnjo domov se je moja rit še bolj razbolela, zjutraj pa sem že začela razmišljati o obisku urgence. Še dobro, da me je mami prisilila, da sem šla pokazat svojo rit na urgenco, drugače sploh ne bi vedela, da ni samo udarec in da sem si pri padcu dejansko zlomila trtico. Predviden čas celjenja 6 tednov bom poskusila skrajšati na 3, saj izleta v Kirgizijo ne mislim odpovedati. Ker do odhoda ne morem več trenirati, so se cilji za odpravo konkretno spremenili, tako da bom vesela, če bom v Kirgiziji sploh lahko plezala.

Pozen štart, glavni krivec sem vedno jaz.

Tuki je že bolela rita.

Najljubši raztežaj, kakšna nora skala!

Ikonična prečka.

Temni oblaki, ki so olajšali odločitev za abzajl.

Za bruhat abzaj, nikoli več s taglinom po Skalaški.

 

Predizpitno obdobje

Zadnje pomladne dni sem preživela pod balvani ali v hribih. Letos mi na faksu ni grozilo bližajoče se izpitno obdobje, tako da sem končno enkrat lahko izkoristila lepe in dolge dni, ki jih ponavadi ponuja maj. Letos so bili sicer te dnevi malo bolj mokri in mrzli, ampak vseeno sva jih s Petrom uspela izkoristiti v največji meri. Junij brez izpitov ne bi bil junij, tako da je edino prav, da sva na začetku junija opravila še prvi izpit v sklopu alpinistične šole.

Par utrinkov iz solo in ne solo sešnov na balvanih;

Solo sešn

Prasila grize

Mokra bariera, no problem.

Z Evo na Ljubelju

Telički pod Turncom (izpiti so bili na balvanu, tako da balvanski utrinek)

S Čvrstimi v Kamniški

S Petrom sva tokrat še pred začetkom poletja začela s plezanjem v hribih. Se pozna, da sva se spomladi preveč družila z alpinisti. Po vajah v Bovcu smo s Pintijem, Ano in Rokom nameravali plezati v Planji, ampak so nam nepričakovane nizke temperature in padavine prejšnji teden prekrižale načrte, tako da smo se raje odločili za Rušico, ki je bila preverjeno suha kot poper. 

Rušica, Lala salama VII+/VI-VII, 250m (25.5.2025)

Za prvo smer letošnje sezone naju je načelnik peljal eno zelo lepo smer v eni zelo lepi steni. Glede na to, da je smer izbral Pinti, na začetku nisem bila povsem prepričana ali naj sploh grem zraven, ampak sem si na srečo premislila in vseeno šla. Peter je kot prvi plezal prva dva raztežaja, ki ju je Pinti zlezel že med svojim prvim poskusom v smeri prejšnji teden, jaz pa sem se pustila celotno smer peljati. Smer se je izkazala za zelo lepo, v večinoma odlični skali, je pa res, da je varovanja bolj malo. Pomanjkanje varovanja mene kot druge v navezi seveda ni motilo, tako da sem lahko celo smer uživala v odlični skali in hudih prehodih. Zame najbolj stresen del vzpona je bilo zagotovo preobuvanje na robu snežišča in takoj za tem plezanje v mokrih plezalkah nad krajno zev. 

Vstop v smer; več je snega, lažji je.

proper luksuz

Katja Mesarič climbing photography

 Na žalost ima ravno najtežji raztežaj tudi najslabšo skalo.

Hud ambient z zasneženim špikom v ozadju.

Po dolgem času spet v Foculusu, Auerspergova in Salvia, kot vedno.

Debela peč, Bergant - Manfreda VII-/IV-V+, 400m (31.5.2025)

Zadnji majski dan se je 12 matičarjev odpravilo plezat v severno steno in Trapez Debele peči. Dve navezi sta plezali Severovzhodni raz, Jan in Pinti sta plezala Uršino smer, midva s Petrom pa sva izbrala klasiko Bergant-Manfreda. Grilj in Miško sta plezala smer Summerbrejk v trapezu, o kateri sta imela zvečer kar veliko za povedati. Severovzhodni raz je na žalost ostal nepreplezan, ostali pa smo bili na srečo malo bolj uspešni. Smer sem tokrat izbirala jaz, da bom lahko kaj plezala tudi kot prva v navezi. Prvi del smeri, ki poteka po smeri Jesih - Potočnik sva plezala nenavezana. Prvi dejanski raztežaj si najina smer deli z Uršino, tako da sva od naveze pred nama izvedela, da je beta za prvi raztežaj, da se navežeš na oba štrika in obuješ plezalke namesto čevljev. Prvi raztežaj je hkrati tudi najgrši in najbolj podrt, rahlo podrti pa so tako ali tako vsi raztežaji do macesna na sredi stene. Čeprav je bil VI+ raztežaj res odličen in iskreno precej nepozaben, sva se tudi midva na vrhu spraševala "Ali je vredno?". Meni se zdi, da je. 

Po zelo dolgem, počasnem in dolgočasnem sestopu sva si v koči privoščila vsak en "lonec" in štruklje. Koča se je dan prej po dveh letih prvič spet odprla in ekipa sicer zelo prijaznih oskrbnic je bila temu primerno zmedena. Še dobro, da nas je v koči prespalo samo šest. Namesto v Debelo peč smo šli v nedeljo raje plezat v Kupljenik, nekateri pa so za trening zjutraj vseeno šli še na hiter sprehod do stene.

Plezalni del dostopa.

Pogled na prvi raztežaj.

"Slaba" skala, dejansko tudi pod macesni ni čisto vse grdo in podrto.

Končno pri macesnu, nad katerim smer postane dejansko lepa.

Najlepši raztežaj smeri in verjetno tudi eden najlepših raztežajev v Debeli peči.

Lepa poč s perfektno skalo.

Peter v najtežjem raztežaju smeri. (foto: Pinti)

Zadnjih par raztežajev na skici nisva našla, očitno jih je nekdo shaluciniral?

Sestop pod trapezom, iz katerega se je nekdo ves čas metal skale. 

Wow, kakšen friko potencial!

Vežica, Mojzesova VIII/VII-, VI, 210m (8.6.2025)

Mi ne obračamo! Kljub slabi napovedi se je za nedeljsko Vežico nabrala ekipa osmih matičarjev. Do stene smo prišli samo štirje; midva s Petrom, Domen in Jan, ostali štirje pa niso premogli dovolj vremenskega optimizma in so dan raje preživeli v Snoviku. Smer je tokrat spet izbral Peter. Glede na opis na slovenskih stenah se je tudi meni zdela primerna, tako da nisem uveljavljala pravice veta. Prvi raztežaj s hudim bolder detajlčkom je preplezal Peter, v drugi raztežaj s skromno oceno VI+ pa sem se podala jaz. Ker me je še pred prvim varovanjem dobesedno "srat prijelo" sem častno obrnila in Petru prepustila vlogo prvega v navezi. Tudi Petru so se v drugem raztežaju pošteno tresle noge, ampak je na srečo zbral več poguma kot jaz in ga preplezal, tako da sva lahko nadaljevala s smerjo. O oceni tega raztežaja raje ne bom razpravljala, očitno sta bila avtorja smeri v hudi formi. Na srečo je bil preostanek smeri bolj prijeten in ponujal več možnosti varovanja. V najtežjem raztežaju je Petru malo zmanjkalo do prostega vzpona, jaz pa sem ga uspešno zlezla kot druga v navezi. Poč je res impozantna in mestoma dejansko zelo kul, čisti plezalni učitek pa pokvari drobljiva skala in sumljivi stopi, ki se jim v dolgem in napornem raztežaju ni mogoče izogniti. Smer naju je  tokrat spet malo razočarala, ni pa razočaralo vreme, ki je bilo obratno od pričakovanega. Med sestopom nas je pozdravilo celo sonce! 

Jutranji pogled na z oblaki zakrite Kamniško Savinjske Alpe.

Novi šuzi! #throwback

Mi ne obračamo!

V prvem raztežaju sva bila še nasmejana :)

Po drugem raztežaju je moj nasmeh izginil 😠

Začetek najtežjega raztežaja.

Konec najtežjega raztežaja.

Občutki na vrhu.

Med abzajlom se je že kazalo popoldansko sonce.

Večna vremenska optimista.

Peter na detajlu (foto: Jan)

Vapki! Hvala bogu, da ni treba doma še kuhat.

V vmesnem času sva doma pridno trenirala za bližajoči se izlet v Kirgizijo, ki je z Anino pomočjo pridobil celo status odprave. Hvala Ana! Upam, da se bo forma, pridobljena med intervali z jopičem v PCL poči, prenesla tudi na kirgizijski granit. 

Masaker

Kondicijske priprave po vajah v Turncu.