Aschenbrenner in Helba s Čopom

Travnik, Debeljakova varianta Aschenbrennerjeve smeri VI, 850m

Formo iz Kirgizije, lepo vreme in zadnje dolge dni poletja sva izkoristila za dolge smeri v naših hribih. Ašenbrener se nama je izmikal že zadnja tri leta, tako da tokrat raje nisva preveč razmišljala in samo šla. Namesto originala sva se odločila za Debeljakovo varianto, saj naj bi bila glede na javno mnenje ta mnogo lepša in bolj logična linija. Ker sva mislila, da morava v soboto na poroko, si je Peter v petek vzel dopust, da sva šla vseeno lahko plezat. Kot se za dolgo smer spodobi sva vstala čisto prezgodaj in okoli pol šestih sva že parkirala na Vršiču. Pod steno sva dostopila po poti PP. Plezati sva začela šele petnajst do devetih. Prvih deset metrov sva preplezala nenavezana, ampak sva se že na prvi polički premislila in navezala na eno vrv. Prve štiri raztežaje sva plezala v čevljih in z enim štrikom, pred prečko v levo pa sva se preobula v plezalke in navezala. Začetek te smeri je verjetno najbolj podrtih in ogabnih 100 metrov plezanja, ki sem jih v življenju preplezala. Best route ever v glavnem. Od raztežaja pred kaminom do vrha pa je smer res polna lepih prehodov v dobri skali, z izjemo raztežaja pod bunkerjem, ki te spomni, da si vseeno v premium slovenskem govnolitu. Na vrhu smeri sva izstopila po poševni polici v levo, pod vrhom raza, pa sva se še enkrat navezala. Sprehodila sva se še do vrha Travnika, kjer sva v miru pomalicala in se spočila po dolgem dnevu plezanja. Sestopila sva čez Mojstrovke in dol na Vršič, kjer sva si v Tičarjevem domu privoščila joto s klobaso in golaž. Med večerjo je Peter pregledal sporočila na telefonu in ugotovil, da je zamešal datume, tako da sva zamudila celo poroko. Na hitro sva pojedla večerjo in se zapeljala domov, kjer sva se stuširala in preoblekla. Okoli pol enih sva prišla na Medvedje Brdo, kjer sva ravno še ujela met šopka in podvezice. Na žalost nisva ničesar ujela. Na ohcetu sva vztrajala do štirih, tako da sva bila pokonci celih 24 ur. Spala sva približno dve uri, preden so naju okoli pol sedmih zbudili komarji in vroče sonce. Dopoldne sva šla še na obisk k Petrovi babici, kar je bil res zadnji žebelj v krsto.

                         

Do Mojstrovke je super, potem pa dostop postane kar ogaben.

Prvi štant. #justbombergear

WTF?! Kaj je ta smer?

Od prečke naprej je smer dejansko zelo lepa.

 

                     

               Moker kamin.

Globoko v kaminu.

Kirgizija flashback.

Pod razcepom originala in variante.

Bele plate v detajlu Debeljakove variante.

Stopnišče. Res lepo!

 
 

                        

                         Konec stopnišča, pod bunkerjem.
                        Edini viseči štant cele smeri.

Sketchy luska pod bunkerjem. Drugače je bomber, to ne gre nikamor.

Še malo slabe skale za konec.

Na rampi.

Izstop po polici v levo.

   

                     

                 Na vrhu Travnika.

                    

                    Sestop čez Mojstrovke. Jaz sem bila prvič
                   v življenju na Veliki Mojstrovki.

Z Vršiča...

... direkt na ohcet.

Triglav, Helba s Čopovim stebrom VII+, 1000m

Naslednji vikend sva planirala Čopov steber, da prečrtava še eno smer s seznama dolgih slovenskih klasik. Zaradi prehlada in bolečega kolena sem jaz skoraj skenslala, ampak je bil Peter preveč vztrajen, tako da sva v petek vseeno vstala ob pol treh in se zapeljala v Vrata, kjer sva komaj še dobila parking, čeprav je bila ura šele nekaj čez štiri. Dostopala sva v temi, čelke sva lahko ugasnila šele tik pod steno. Po kateri smeri bova vstopila sva se odločila šele pod steno. Ker je mene že na dostopu precej bolelo koleno, sem se odločila, da raje začneva po Helbi. S plezanjem sem začela jaz in šla v vodstvu celo Helbo, Peter pa je prvi plezal celega Čopa. Skala je veliko boljša v prvem delu stene, Čopov steber pa je iskreno precej podrt. Jaz sem veliko bolj uživala v Helbi, je pa Čopov steber res klasika brez primere, ki jo mora vsak enkrat preplezati. V stilu prvopristopnikov sva bila oba s Petrom nekoliko zjebana, tako da sem vesela, da sva sploh prišla do vrha. Na koncu Helbe se je meni že kar bledlo, ampak res nisem želela spet abzajlat po skalaški, tako da sem raje pofajtala do vrha. Hvala bogu za Daleron cold 3. Na sestopu se je moje koleno precej razbolelo, tako da sem šla sploh čez izpostavljene predele zelo previdno in počasi. Od luknje naprej pa sem dobesedno spala z odprtimi očmi. Do avta sva prišla šele ob enajstih. 

Kaos na parkirišču v Vratih. Če bi prišla 15 minut kasneje,
verjetno ne bi več dobila parkinga.

Prečka pred detajlom Helbe.

Pred detajlom.

Po detajlu. Peter se je lahko stegnil s šalce na šalco, tako da se mu sploh ni bilo treba potruditi.

Prehod čez most na razu pod Gorenjskim turncom.

Pogled proti Čopovemu stebru z Gorenjskega turnca.

Prva petka v Čopovem stebru.

Govnolit.

Prehod v slavno Čopovo prečnico.

Zadnji raztežaj sva zgrešila, saj sva šla predaleč levo po prečki.
Je bilo pa zelo fotogenično.

                       

                        Na vrhu!

*Spet me boli tista kost na desnem stopalu, tako da je čas za krajšo pavzo.