Mini počitnice 2025

Za zadnji poletni vikend sva se odpravila na mini počitnice v Karnijske Alpe. Oba sva prvič plezala v teh koncih in definitivno se bova še vrnila. V soboto sva plezala nad Sappado, v strmi severni steni Cime Dieci. Peter je izbral smer del Vino, ki se je izkazala za zelo lepo, ampak kar precej zahtevno. Sedmici  na začetku smeri sta res hudi in presenetljivo lahki za oceno, presenetile pa so naju šestice, ki so se nama zdele težje od obeh sedmic pa tudi petice so kar konkretne. Plezala sva originalno desno varianto, saj je bila leva, ki je sicer težja, precej mokra. Klinov v smeri ni veliko, večinoma so samo na štantih, tako da sva bila kar počasna. V prvem raztežaju nad polico sem spet prijela nekaj sumljivega in nase vrgla ogromno skalo, ki je nekako padla na obe roki in se ustavila na nogah. Čudno, da nisem padla, še vedno ne vem kaj se je zgodilo. Skala je drugače odlična, če veš kaj smeš prijet in kaj ne. Zadnje tri raztežaje je prevzel Peter, ker moje roke niso bile več povsem operativne. Sestopila sva po slabo vidni stezici označeni z rdečimi pikami, ki pa vsake toliko izginejo, tako da sva bila presenečena, da se nisva niti enkrat zares zgubila. Med sestopom sva blizu vstopa v smer našla nekaj navrtanih športno plezalnih smeri, ki zgledajo noro! Če me ne bi bolel prst, bi mogoče celo kakšno splezala. Zvečer sva si v Osteria al Ponte v Ovaru privoščila domače njoke v divjačinski omaki in kozarec rdečega vina. Večerja je presegla pričakovanja, Peter je bil navdušen, v to gostilno sigurno še kdaj prideva. Prespala sva na parkirišču kapelice ob reki v Villa Santini. Zjutraj moj prst ni zgledal vredu, ampak itak sva se že prej odločila, da se bova v nedeljo raje dobro naspala in šla pogledat kakšno lokalno plezališče. Dopoldne sva preživela ob reki, za kosilo pa sva si ob jezeru Verzegnis privoščila razne dobrote iz italijanskega špara. Popoldne sva plezala v plezališču Masso Bonsai blizu Tolmeča. Seveda sem šla tudi jaz par smeri, ker sem neumna in se ne znam upreti 15 metrskim, rahlo previsnim, soft krimpažam v popolnem sivem apnencu. V plezališču nisva bila sama, družbo so nama delali super prijazni lokalci, ki so bili čisto impresionirani, ko je Peter flashal vse njihove projekte, haha. 

Zelo prijeten dostop, samo 1 ura hoje.

Prvi raztežaj.

Drugi raztežaj, hude poči!

Tretji raztežaj. Še več dobre skale, poči, šalce...

Platka na koncu tretjega raztežaja.

                           

                      Sedmi raztežaj.

                     

Auč! (Prst officially NI zlomljen!)

Na koncu smeri

Pridno sva se vpisala v praktično prazno vpisno knjigo, ki je sicer stara že okoli 30 let. Vrh je očitno bolj redko obiskan. 

Na vrhu Cime Dieci.

Plezališče ob vznožju stene.

Jager pa jaga.

Gnocchi al suggo di selvaggina.

Ležanje na plaži in verjetno eno zadnjih kopanj letošnje sezone.

Lago di Verzegnis

                     

                 Gužva v plezališču.

Josemitska poč

Skuta - jugovzhodna stena, Josemitska poč VII, 250 m (7.9.2025)

Končno ena lepa smer! Ko sva slišala, da se gre na bivak pod Skuto, sploh ni bilo dileme, katero smer bova šla. Sobotno delavnico tehničnega plezanja sva na žalost zamudila, ker sva bila do treh zjutraj na poroki Maše in Vida, tako da sva se z Ano in Rokom zmenila, da se ekipi na bivaku pridružimo v soboto zvečer. O smeri nisva imela veliko informacij, razen to, da nima veliko ponovitev, tako da sva v klanec za vsak slučaj tovorila kar dva seta frendov in cel nabor klinov. Ker smo pričakovali gužvo v bivaku smo si gor prinesli tudi vso opremo za spanje. Maček in težki ruzaki so poskrbeli, da je bil dostop milo rečeno peklenski. Po zelo svetli neprespani noči smo se zbudili v vlažno in oblačno jutro. Idealne razmere za južne stene! Smer ni razočarala, skala je bila za spremembo dejansko odlična in varovanje zanesljivo. Diametralno nasprotje Rjavčkega vrha, toplo priporočam. Škoda, da je tako daleč ta Skuta, ker vse smeri tukaj zgledajo noro dobre! 

Celo noč je bila prižgana luč😡

Spremni za štart.

Peter: "Its the biggest one I have ever seen!".

  
 

                      

                      

                      

 

Ogromni kozorogi! Dejansko večjih še nikoli nisem videla. Scary!
(tudi svizca sva videla!)

*Sej bi počakala, da grem še kakšno smer in združila vse skupaj v en post, ampak tkole konec poletja nikoli ne veš katera bo zadnja 😞

Glazura

Vse je mokro, nič se nama ne da, ampak Peter se je že odločil, da bo v ponedeljek šprical službo, tako da je treba it nekam plezat. Želela sva v Logarsko dolino, saj naj bi ta vikend tam potekal tabor Nejca Zaplotnika, ki je bil zaradi slabega vremena na žalost odpovedan. Odločila sva se za Rjavčki vrh, za katerega sva oba prvič slišala šele letos v junijskih alpinističnih novicah. Izbirala sva med Centralno smerjo in novo smerjo Glazura, ki sta jo letos junija prva preplezala Janko Oprešnik - Zumba in Andrej Jež. Že s parkirišča sva videla, da sta obe smeri mokri, ampak druge izbire nisva imela, tako da sva se odločila za manj mokro Glazuro. K odločitvi je močno pripomogel tudi opis smeri: "Smer je dobro opremljena (sidrišča navrtana, ostalo pa je tudi kar nekaj klinov in svedrovcev na neugodnih mestih – ploščah za boljše vmesno varovanje). Za ponovitev je potrebnih še nekaj klinov in set frendov." No, v prvem raztežaju midva nisva našla nobene opreme, sploh pa ne navrtanega štanta, tako da sva se sprijaznila z rogljem. Skala v prvem raztežaju je "zelo nezdrava", tako da klinov raje nisem zabijala. V nadaljevanju smeri se pojavijo svedri, kvaliteta skale pa do detajla ostale bolj ali manj slaba. Vmes so kratki odseki belih plošč, večinoma pa je skala vse prej kot kompaktna. Najtežji raztežaj je zelo dobro opremljen in z izjemo podrtega previsa zelo lep. Jaz sem se kljub mokroti zvlekla čez na frej, Petru pa je sredi detajla odneslo nogo z mokrega stopa, tako da je raztežaj  preplezal z enim padcem. Meni se zdi za VIII- tole kar težko, ampak je res, da je bila plata pod previsom popolnoma mokra. Konec koncev je bila smer zanimiva in ni nama bilo žal, da sva šla enkrat za spremembo v malo bolj obskurno steno, sva se pa na koncu strinjala, da se verjetno ne bova prav kmalu vrnila v Rjavčki vrh. Najboljši del dneva je bila definitivno malica na mehki travici in toplem skoraj jesenskem soncu. 

                            

Ko je skala tako zanič, da še klina ne moreš zabit. Še dobro, da sem pa tja raste kakšna vejica iz stene, drugače bi pa res bolj ali manj solirala s štrikom.

"Štanti so navrtani" (tbh mislim, da sem tukaj malo zašla iz smeri)

Zelo ne-kompaktna skala.

Kompaktne bele plošče.

                        

Na koncu mokrega detajla.

Zadnji raztežaj, ki je veliko bolj ogaben kot zgleda.

Fuj😖

Ojstrica se je čez dan posušila. (Itak je zdej spet vse mokro)

Prvič letos v zmajevi votlini. To poletje nisva bila niti enkrat v Teru :(