Hribi 2024: Dolomiti 2024 2. del (Cortina in Tofana)

Cortina in plezanje v Tofani

Da ne bi postala preveč švoh, sva šla v Dolomitih tudi parkrat frikat. Za prvo plezališče sva izbrala Rio Gere, saj se priročno nahaja na relaciji Misurina-Cortina. Že po prvi smeri nama je bilo jasno, da močna tukaj ne bova postala, saj naju je navijalo bolj kot v Veliki Cini. Vse smeri v plezališču so dolge 40 m in precej narazen navrtane. Ker sem bolj prestrašene in nevzdržljive sorte, predvidljivo "ova noč nije bila moj dan". Peter pa je suvereno sajtal 40 meterski 7c+ in tako dvignil svoj sajt nivo za pol ocene, juhu. Po nekaj dneh varčevanja z vodo v Cinah, sva se zvečer končno lahko malo bolj konkretno umila v reki, ki teče izpod Monte Cristalla.

Rio Gere

Umivanje v reki

Naslednji dan je bil spet čas za rest day. Ker sva morala napolniti powerbank, kupiti hrano in vodničke sva se odpravila v prvo večje mesto, slavno Cortino d'Ampezzo. La Cooperativa di Cortina ni razočarala. Tam sva lahko napolnila powerbank in telefone v Iqos charging box-u, kupila kevlarske prusike v zgornjem nadstropju, in lokalne jogurte in sir v spodnjem. Ker pa se v Italiji sredi dneva vse zapre, sva se medtem, ko sva polnila naprave, odpravila na jezero Pianozes, kjer sva se lahko skopala v prijetno hladni vodi in brala knjige dokler se Cooperativa ni ponovno odprla. Vodnička za Marmolado v Cortini na žalost nisva našla, sva pa odkrila neverjeten Panificio, kjer prodajajo najboljši pekovski izdelek na svetu (mogoče sem bila samo lačna), levo zgoraj v vrečki. Preden sva šla, sva še malo napolnila telefone in izkoristila brezplačen wifi na Audi experience klopci. Med polnjenjem telefonov sva si lahko ogledala tudi razstavo klasičnih avtov. Skratka, v Cortini sva se imela fino. Prespala sva na super parkirišču z razgledom na mesto, ki je bilo hkrati tudi parkirišče za plezališče Volpera, v katerem sva plezala naslednji dan. Za sektor v katerem sva plezala so značilne kratke in nasilne smeri, ki so se prav prilegle po celem tednu vlečenja po šalcah.

Nimajo vodnička za Marmolado v angleščini.

Napolnila sva kanister za vodo.

Lago Pianozes. Ko sva odhajala so ravno postavili table, ki prepovedujejo plavanje v jezeru.

Nepozabni Panificio

Audi experience free wifi

Volpera

Kuhinja z razgledom

Naslednji večer sva se po plezanju premaknila na parkirišče pod Tofano pri Rifugio Dibona. Na parkirišču naju je pričakala tabla prepovedano kampiranje in ogabno vreme. Peter je zunaj na dežju nekako skuhal večerjo, medtem ko sem jaz avto pripravila za spanje. Čeprav naj bi dež ponoči ponehal, je deževalo kar do osmih zjutraj. Midva sva že ob šestih vstala, da bi šla plezat, ampak sva najprej malo vedrila v avtu. V Tofani sva sicer želela plezati smer Sognando aurora, ampak sva se zaradi slabega vremena odločila, da je bolje da se ne podava v 600 m smer šele ob devetih zjutraj. Za plan B sva izbrala smer Goodbye 1999, za plan C Compagni di merenda, za plan D pa najkrajšo, Il mio criceto. Ko sva se končno spravila k steni, sva bila neprijetno presenečena, ko sva videla da sta zasedena tako plan B kot tudi plan C, s tem da je bil plan B tudi precej moker. Ni nama preostalo drugega kot da greva Il mio criceto, čeprav Peter ni bil preveč zadovoljen z izbiro smeri.

Dobrodošli pod Tofano

Večerna depresivna scena v avtu.

Jutranja depresivna scena v avtu.

Tofana di Rozes, Primo Spigolo, Il mio criceto 7b, 400 m

Plezati sva začela pozno, ampak sva hitro napredovala, saj je smer navrtana in nasploh zelo plezabilna. 6c pod streho in 7b streha nama nista bila preveč všeč, povsod drugje pa ima smer super skalo in ponuja res lepo plezanje. S sabo sva imela set frendov, ki je kljub svedrom prišel kar prav, sva pa opazila, da se poleg dobrega mesta za frenda, ponavadi nahaja tudi sveder. Stvari se zakomplicirajo v zgornjem delu nad polico, kjer se smer pridruži petki po razu. Celo smer so naju po sosednji smeri, ki se z najino v bistvu križa, lovili trije Španci, ki so naju na koncu dohiteli in zasedli najin štant na polici. Zadnje tri raztežaje po razu je Peter zato potegnil štajerca, da sva se končno znebila nadležnih Špancev. Na štantu na rdeče kline sva se odvezala in prečila ven po izpostavljeni polici. Sestop je bil presenetljivo vredu, ni pa tako dobro označen kot sestopi v Cinah. Tudi s snegom nisva imela težav in po shojeni poti sva hitro dosegla Rifugio Giussani. Spat sva šla kar na isto parkirišče nad Cortino kot par noči nazaj, kjer sva si na klopci z razgledom skuhala eno najboljših večerij tripa, carbonaro.

V tem delu stene je bilo na žalost vse zasedeno.

Ku kuc

Kamuflažni outfit

Res dobra skala in lepo plezanje v zgornjem delu smeri.

Sestop

Ostanki vojaške infrastrukture, vmes pa kupi starih konzerv.

Rifugio Giussani

Peter in vrh Tofane v ozadju.

Razgled na steno iz parkirišča pri Rifugio Dibona. Dostop je več kot očitno kratek in udoben.

Ena od vsaj desetih slik slanine na mojem telefonu.

Eden najboljših obrokov tripa.

Naslednji dan sva spet preživela na Lago Pianozes in v Cortini, kjer sva si privoščila pico (brez paradižnika) in res dober sladoled. Seveda sva se ustavila tudi v Cooperativi, kjer si je Peter kupil nov nož. V tej trgovini imajo res vse! Zvečer sva se zapeljala na prelaz Sella, kjer naju je spet pričakalo izredno slabo vreme z nalivi in celo točo. Za spat parking na prelazu ni najlepši, je pa blizu stolpov Selle v katerih sva nameravala plezati naslednji dan.