Dolomiti 2024 2. del (Cortina in Tofana)

Cortina in plezanje v Tofani

Da ne bi postala preveč švoh, sva šla v Dolomitih tudi parkrat frikat. Za prvo plezališče sva izbrala Rio Gere, saj se priročno nahaja na relaciji Misurina-Cortina. Že po prvi smeri nama je bilo jasno, da močna tukaj ne bova postala, saj naju je navijalo bolj kot v Veliki Cini. Vse smeri v plezališču so dolge 40 m in precej narazen navrtane. Ker sem bolj prestrašene in nevzdržljive sorte, predvidljivo "ova noč nije bila moj dan". Peter pa je suvereno sajtal 40 meterski 7c+ in tako dvignil svoj sajt nivo za pol ocene, juhu. Po nekaj dneh varčevanja z vodo v Cinah, sva se zvečer končno lahko malo bolj konkretno umila v reki, ki teče izpod Monte Cristalla. 

Rio Gere

Umivanje v reki

 Naslednji dan je bil spet čas za rest day. Ker sva morala napolniti powerbank, kupiti hrano in vodničke  sva se odpravila v prvo večje mesto, slavno Cortino d'Ampezzo. La Cooperativa di Cortina ni razočarala. Tam sva lahko napolnila powerbank in telefone v Iqos charging box-u, kupila kevlarske prusike v zgornjem nadstropju, in lokalne jogurte in sir v spodnjem. Ker pa se v Italiji sredi dneva vse zapre, sva se medtem, ko sva polnila naprave, odpravila na jezero Pianozes, kjer sva se lahko skopala v prijetno hladni vodi in brala knjige dokler se Cooperativa ni ponovno odprla. Vodnička za Marmolado v Cortini na žalost nisva našla, sva pa odkrila neverjeten Panificio, kjer prodajajo najboljši pekovski izdelek na svetu (mogoče sem bila samo lačna), levo zgoraj v vrečki. Preden sva šla, sva še malo napolnila telefone in izkoristila brezplačen wifi na Audi experience klopci. Med polnjenjem telefonov sva si lahko ogledala tudi razstavo klasičnih avtov. Skratka, v Cortini sva se imela fino. Prespala sva na super parkirišču z razgledom na mesto, ki je bilo hkrati tudi parkirišče za plezališče Volpera, v katerem sva plezala naslednji dan. Za sektor v katerem sva plezala so značilne kratke in nasilne smeri, ki so se prav prilegle po celem tednu vlečenja po šalcah. 

Nimajo vodnička za Marmolado v angleščini.

Napolnila sva kanister za vodo.

Lago Pianozes. Ko sva odhajala so ravno postavili table, ki prepovedujejo plavanje v jezeru.

Nepozabni Panificio

Audi experience free wifi 

Volpera

Kuhinja z razgledom

Naslednji večer sva se po plezanju premaknila na parkirišče pod Tofano pri Rifugio Dibona. Na parkirišču naju je pričakala tabla prepovedano kampiranje in ogabno vreme. Peter je zunaj na dežju nekako skuhal večerjo, medtem ko sem jaz avto pripravila za spanje. Čeprav naj bi dež ponoči ponehal, je deževalo kar do osmih zjutraj. Midva sva že ob šestih vstala, da bi šla plezat, ampak sva najprej malo vedrila v avtu. V Tofani sva sicer želela plezati smer Sognando aurora, ampak sva se zaradi slabega vremena odločila, da je bolje da se ne podava v 600 m smer šele ob devetih zjutraj. Za plan B sva izbrala smer Goodbye 1999, za plan C Compagni di merenda, za plan D pa najkrajšo, Il mio criceto. Ko sva se končno spravila k steni, sva bila neprijetno presenečena, ko sva videla da sta zasedena tako plan B kot tudi plan C, s tem da je bil plan B tudi precej moker. Ni nama preostalo drugega kot da greva Il mio criceto, čeprav Peter ni bil preveč zadovoljen z izbiro smeri.

Dobrodošli pod Tofano

Večerna depresivna scena v avtu.

Jutranja depresivna scena v avtu.

Tofana di Rozes, Primo Spigolo, Il mio criceto 7b, 400 m

Plezati sva začela pozno, ampak sva hitro napredovala, saj je smer navrtana in nasploh zelo plezabilna. 6c pod streho in 7b streha nama nista bila preveč všeč, povsod drugje pa ima smer super skalo in ponuja res lepo plezanje. S sabo sva imela set frendov, ki je kljub svedrom prišel kar prav, sva pa opazila, da se poleg dobrega mesta za frenda, ponavadi nahaja tudi sveder. Stvari se zakomplicirajo v zgornjem delu nad polico, kjer se smer pridruži petki po razu. Celo smer so naju po sosednji smeri, ki se z najino v bistvu križa, lovili trije Španci, ki so naju na koncu dohiteli in zasedli najin štant na polici. Zadnje tri raztežaje po razu je Peter zato potegnil štajerca, da sva se končno znebila nadležnih Špancev. Na štantu na rdeče kline sva se odvezala in prečila ven po izpostavljeni polici. Sestop je bil presenetljivo vredu, ni pa tako dobro označen kot sestopi v Cinah. Tudi s snegom nisva imela težav in po shojeni poti sva hitro dosegla Rifugio Giussani. Spat sva šla kar na isto parkirišče nad Cortino kot par noči nazaj, kjer sva si na klopci z razgledom skuhala eno najboljših večerij tripa, carbonaro.

V tem delu stene je bilo na žalost vse zasedeno.

Ku kuc

Kamuflažni outfit

Res dobra skala in lepo plezanje v zgornjem delu smeri.

Sestop

Ostanki vojaške infrastrukture, vmes pa kupi starih konzerv.

Rifugio Giussani

Peter in vrh Tofane v ozadju.

Razgled na steno iz parkirišča pri Rifugio Dibona. Dostop je več kot očitno kratek in udoben.

Ena od vsaj desetih slik slanine na mojem telefonu.

Eden najboljših obrokov tripa.

Naslednji dan sva spet preživela na Lago Pianozes in v Cortini, kjer sva si privoščila pico (brez paradižnika) in res dober sladoled. Seveda sva se ustavila tudi v Cooperativi, kjer si je Peter kupil nov nož. V tej trgovini imajo res vse! Zvečer sva se zapeljala na prelaz Sella, kjer naju je spet pričakalo izredno slabo vreme z nalivi in celo točo. Za spat parking na prelazu ni najlepši, je pa blizu stolpov Selle v katerih sva nameravala plezati naslednji dan. 

Pica razočaranja, ki sploh ni bila tako slaba.

Pistacija in čokolada za Petra in mango in jagoda zame. Vsi zelo dobri, najboljša je bila pistacija.

Dobrodošli na prelazu Sella.

Spet jeva večerjo v avtu.

 

Dolomiti 2024 1. del (Tri Cine)

Tri Cine

Letos sva za poletno destinacijo izbrala Dolomite. Dopust sva začela pod Tremi Cinami, ki so se zdele logistično najlažja stena, glede na bližino in udobnost parkirišča. Peter je želel že prvi dan v severno steno velike cine, jaz pa sem želela za začetek splezat kaj krajšega in manj napornega, tako da sva se na koncu odločila za Gelbe mauer v mali cini. Glede na to, da naju je v južni steni cel dan zeblo v megli in vetru sva se verjetno odločila pravilno.

Razgled s parkirišča

Prva noč v avtu

Mala Cina, Prima ballerina 7b, 345m

Zjutraj sva se zgodaj zbudila, spakirala za plezat in odpravila pod steno. Ker sva mislila, da naju čaka sončen dan v južni steni, sva namesto puhice s sabo vzela kremo za sončenje in sončna očala. V vodničku iz leta 2009, ki sva si ga sposodila od Davida je Gelbe mauer prva smer levo od Gelbe kante, tako da pod steno nisva preveč razmišljala in se zagnala po prvi liniji svedrovcev levo od raza. Da plezava napačno smer sva ugotovila šele po nekje šestih raztežajih, ko sva opazila, da je ena smer bolj levo precej bolj bela od najine. Ker se meni ni zdelo preveč kul zaviti v Gelbe mauer, sva nadaljevala po neznani smeri. Šele zvečer sva ugotovila, da sva plezala smer Prima ballerina z oceno 7b, in da sem si pred odhodom smer že ogledala na planet mountain in celo naredila screenshot skice. Smer je verjetno precej podobna Gelbe mauer, ima tudi strehico v zgornjem delu stene. Glede na to, da sva mislila, da plezava 7a+, so tudi ocene raztežajev precej prijazne. Čeprav sva plezala v južni steni, sva imela v tej smeri daleč najbolj mrzle razmere na celem tripu. Ker sva se opremila za vročino naju je cel dan treslo na štantih in nohtalo med plezanjem. Še dobro, da nisva šla v severno steno.

Kavica z razgledom

Pogled na južno steno Male Cine

Prvič in zadnjič, da sem potejpala prst na tem tripu.

Začetek megle. V najtežjem raztežaju je iz štanta kapljal kondenz. Huda razmera v glavnem.

Če ti zanohta, je itak vse isto težko.

Proti vrhu sva dobila celo nekaj sonca.

Jaz sem se tako tresla, da me je bilo strah izplezat brez varovanja.

Sneg, ki je zakompliciral sestop.

Zgodnja večerja, tudi kratke smeri imajo svoje prednosti.

Drugi dan sva si vzela kar rest day, saj sva za naslednjo smer planirala Hasse-Brandler v severni steni Velike Cine, mraz v Mali Cini pa naju je nepričakovano izčrpal, tako da sva potrebovala en dan za segret zamrznjene kosti. Kot tipična turista sva šla na sprehod okoli Cin, ki pa je služil tudi kot izvidnica za smeri v veliki in zahodni cini.

 Vrhunski set up

Zajtrk z razgledom

foot fetish

Turistirava

Mukice

Pavza pri dveh macesnih, ki sem jih cel naslednji dan gledala iz smeri.

Fižol apokalipsa iykyk

Velika Cina, Hasse-Brandler 7a+, 600m

Tokrat sva vstala še prej, ampak na dostopu nisva bila sama. Dirkala sva v hrib, da bi prehitela navezo pred nama, ko sva ju dohitela pa se je izkazalo, da gresta Dibonov raz. Nasploh naju je v Cinah presenetilo majhno število plezalcev, sploh v nekoliko težjih smereh. Iz zgodb o plezanju v Dolomitih sva pričakovala vrste pod klasikami in vsaj kakšno navezo tudi v težjih smereh. Mogoče so plezalce prestrašili negostoljubni lokalci, masa turistov iz celega sveta ali nenazadnje zasoljena cestnina. S plezanjem sva začela deset čez šest. Plezanje je potekalo gladko do najtežjih raztežjev, kjer naju je pričakala mokra poč. Tukaj se je najino napredovanje upočasnilo, ampak sva oba zmogla vse raztežaje prosto, čeprav sem v drugem, najbolj mokrem 7aju skoraj prijela komplet. Tudi izstopni kamini so bili  mokri, tako da sva izplezala po suhi alternativni varianti opisani v vodničku. Zadnje tri raztežaje je prvi plezal Peter. Izplezala sva petnajst do sedmih, v gosti megli. Skrbelo naju je, da se bova zaradi megle zgubila na sestopu, ampak razen majhnega snežišča, kjer sva se mogla privezat, na sestopu ni bilo večjih težav, samo vlekel se je. Za večerjo sva skuhala makarone s tuno.

4:50 začetek dostopa

Na dostopu sva imela konkurenco.

Sončni vzhod

6:11 sva začela plezat

Peter v prvem raztežaju

Prečka v drugem raztežaju

Tretji in meni daleč najlepši raztežaj

Drugače sem se imela fino

Spet prečka, bomber totem v luknji.

Bilo je še bolj mokro kot zgleda.

Na koncu težkih raztežajev.

Vpisna knjiga, ki sem jo jaz v bistvu zgrešila, ker sem ponesreči povezala dva raztežaja in mi je zmanjkalo štrika.

Zadnji strmi raztežaj, 6a+

18:45 sva izplezala

Cel sestop naju je spremljala gosta megla, ampak se nisva zgubila, saj je na poti dovolj možicev, pa tudi skale so tako zlizane, da se težko zgubiš.

Na koncu sestopa, skoraj pod steno.

Je bil kar dolg dan.

Najmanjša Cina, Preussova poč V, 220m

Za zadnjo smer v cinah je Peter izbral mega klasiko Preuss riss, ki je bila prvič preplezana leta 1911 in to brez klinov. Na srečo so se čez leta v smeri nabrali klini, nekaj pa je tudi skalnih ušes in mest za frende, tako da tudi mene ni bilo preveč strah v širokih kaminih. Smer se je izkazala za prav zabavno, še bolj pa sva se zabavala na adrenalinskem sestopu. Še dobro, da obvladava tehniko spusta po vrvi.

Končno ena plaisir smer, juhu

Začetek dolgega kamina, ki vodi do vrha stene.

Štanti so izdatno opremljeni.

Raznožka

Končno enkrat na vrhu, čeprav je le Piccolissima.

Adrenalinski sestop

Zanimiva oprema na abzajl pisti.

Po štirih dneh in treh preplezanih smereh, sva se vsedla v avto in končno premaknila iz parkirišča pod Cinami. Ker na ceniku piše 30 eur in 4x30 eur je 120 eur, naju je presenetilo, da je končna cena parkirišča v bistvu 240 EVROV!!! "Prijazni" gospod se naju je usmilil in nama ponudil majhen popust, tako da sva plačala 210 evrov in se čim hitreje odpeljala stran. V Misurini sva napolnila kanister za vodo in prespala na super parkingu nekje pod Monte Cristallo, 6 minut vožnje stran od plezališča Rio Gere.