Na drugi strani časa 24.8.2024 (mini počitnice)

 Ahh, kaj češ. "You win some, you lose some." Saj sva oba zlezla, ampak sem vseeno malo razočarana nad sabo. Cel prejšnji teden sem bila bolna in očitno sta mi vročina in učenje stabilnosti dovolj skuhala možgane, da sem mislila, da sem pripravljena na tako smer. Že jutro se je začelo slabo, z veliko zatečeno bezgavko in razmišljanjem o spremembi načrtov. Ker sva že včeraj vse spakirala v avto, si nisem upala skenslat in sva vseeno šla. Ob šestih sva prišla v Mojstrano, kjer naju je pričakal znak, na katerem je z rdečo na veliko pisalo, da je parking v vratih poln. "Kako? Saj je ura šest zjutraj?" Parkirala sva pri smučišču in za las ujela shuttle ob pol sedmih. Na srečo je dostop res kratek in ob devetih sva že plezala. Najbolj "zajeban" tretji raztežaj je prvi plezal Peter in v njem zapravil kar nekaj časa in poguma, ampak na koncu brez padca prišel do štanta (na srečo). Tudi kot drugi se mi raztežaj ni zdel lahek, v vodstvu pa si jaz tega ne predstavljam plezati. Naslednji raztežaj sem šla jaz in ob prvem težkem gibu, kjub dobremu varovanju, totalno zamrznila in posledično nečastno obrnila. Po tem obračanju sem vse sedmice in osmice prepustila Petru, da ne bi zapravljala časa s potencialnim ponovnim obračanjem. Na srečo so se osmice izkazale za bolj prijazne od sedmic, tako po težavnosti, kot po kvaliteti varovanja. Za detajl smeri je Peter potreboval dva poskusa, ostalo pa sva oba zlezla v prvo (no, z izjemo mojega obračanja). Obema se je smer zdela težka, ampak res dobra. Komaj čakam, da greva še kakšno v tej steni. Jaz sem bila še posebej navdušena nad šesticami v zgornjem delu in komaj čakam, da greva Helbo. Sestopila sva s štirimi abzajli po Skalaški smeri. V Vrata sva prišla šele okoli osmih, tako da sva zadnji prevoz v Mojstrano konkretno zamudila. Na srečo sva že na sestopu navezala stik s tržiško navezo, ki je plezala skalaško z ladjo, in tako brez težav dobila prevoz do Mojstrane. Midva po napornem dnevu plezanja nisva bila preveč zgovorna, ampak na srečo prijaznemu Tržičanu govorjenje ni povzročalo težav, tako da vožnja do Mojstrane ni bila preveč dolgočasna. 

Shuttle ob 6:30

V Vratih je ravno potekal Triglav trail run.

Pod steno

Že ob devetih zjutraj so s helikopterjem reševali nekoga v Slovenski smeri.

Za zadnji del dostopa sva se že navezala, ker je bilo mene preveč strah.

Detajl prvega raztežaja.

Tretji raztežaj, težek in strašen.

Tik pred sramotnim obračanjem.

Peter v prvi osmici.

Luštno!

Obvezen selfi na štantu.

Opremljen detajl smeri.

Šalca na koncu detajla.

Luštna prečka na vrhu (za prvega, za drugega niti ne).

Izstop v Skalaško smer.

Presenetljivo prijeten sestop po Skalaški.

Prvič sva abzajlala na tag line, hvala bogu za žimar.

Letos je očitno sezona lisic, v dveh dneh sva srečala kar štiri.

Zvečer sva se zapeljala v Planico, kjer sva prespala skupaj z okoli 500 drugimi avtodomi in kombiji. Zjutraj sva pozno vstala in se zapeljala do Jasne, kjer sva pojedla zajtrk, se skopala in si privoščila vsak eno kavico. Popoldne sva šla še v Blažčevo skalo, kjer sem jaz nadaljevala z že triletnim zabijanjem z glavo v zid v Modrookcu (mogoče moram počasi obupat), Peter pa je naredil en poskus v Smislu trpljenja in potem obupal in šel še dve lažji. Super sva se imela na mini počitnicah in komaj čakava na naslednje!

Lepo je spet spat v avtu.

Kot na morju.

Obvezna slika razgleda.

Skriti izziv 8.8.2024

Prejšnji četrtek sva z Evo plezali Skriti izziv v Trapezu Debele peči. Čeprav se poznava in skupaj plezava že več kot 5 let, sva se tokrat prvič spravili skupaj v hribe. Skriti izziv sva obe že predlagali, jaz Petru in Eva Blažu, ampak fanta nista bila tako navdušena nad smerjo kot midve (s Petrom sva sicer želela smer plezati v nedeljo, ampak sva šla zaradi napovedanih neviht raje v Ter). Tudi dolžina smeri in enostaven dostop in sestop sta bila ugodna, glede na to, da so bile popoldne napovedane nevihte. 

Iz Ljubljane sva štartali ob šestih zjutraj in se zapeljali na Pokljuko. Očitno sva izgedali precej izgubljeni, saj naju je do parkirišča peljala prijazna gospa, ki se je nato obrnila in zapeljala nazaj dol. S Pokljuke sva do stene hodili dobro uro in pol. Čeprav sva se pod steno ob pogledu na Krmo še spraševali o smiselnosti dostopa s Pokljuke, sva se na sestopu obe strinjali, da se definitivno splača. 

Vstop v smer sva s pomočjo vrisa zlahka našli, kamenček pa je odločil, da prva pleza Eva. To je pomenilo, da njo čaka tretji, najtežji raztežaj, mene pa zloglasni "krušek deluxe" v drugem raztežaju. Tako krušek deluxe, kot najtežji raztežaj sva obe preplezali v prvo, od tam naprej pa naju je čakalo lepo in lažje plezanje v dobri skali. Najtežji raztežaj sem splezala kot druga, ampak z ruzakom, tako da se mi ni zdel preveč lahek. Ker nisva želeli zapravljati časa, se mi ni zdelo smiselno, da bi ga šla v vodstvu še jaz. Najlepši del smeri je verjetno rahlo previsna poč z velikimi šalcami in noro dobro skalo v šestem raztežaju. V poči je toliko možnosti varovanja, da sem morala na štantu zabiti klin, ker sem med plezanjem porabila vso ostalo opremo. Klin sva pustili v smeri, saj se prvotni klin, ko ga obremeniš, konkretno upogiba. V istem raztežaju je na žalost obtičala tudi ena jeba. Plezali sva približno šest ur in to brez paničnih napadov in nepotrebne drame, čeprav sva v smeri mogoče pričakovali kakšen klin več. V nekaterih raztežajih bi prišel prav kakšen dodaten frend, pa tudi kladivo in kline bi kar pogrešali, če jih ne bi vzeli s sabo. Dobro opremljena sta samo drugi in tretji raztežaj, kjer je klinov dovolj, v tretjem sta celo dva svedra, v ostalih pa je več kot dovolj mest za frende, če jih imaš. Tudi na vrhu sva v prvo našli komaj vidno pot čez ruševje, ki pripelje do glavne poti, po kateri sva udobno in hitro sestopili do avta. Upam, da se nama uspe še kdaj zmeniti za kakšno smer v hribih, mogoče že letos.

Na Pokljuki je ob osmih zjutraj že zelo vroče.

Skalno uho v šestem raztežaju (splačalo se je spakirat prusik).

Klinov ni, tako da je orientacija včasih otežena. Na srečo je skica odlična.

Previsna poč v šestem raztežaju. 

Že zaradi tega raztežaja se splača splezat celo smer. 

Upam, da starši ne bodo jezni, da sem en njihov star klin pustila v smeri.

Pretepanje z ruševjem.

Nevihto sva prehiteli.

Selfi na vrhu.

Zaloga piva za na Lipanco. Nobenega nisva ukradli.

Dolomiti 2024 3.del (Sella in Marmolada)

 Prelaz Sella

2. stolp Selle, Messnerjeva smer V+/V, 250 m

Zjutraj naju je na prelazu Sella pričakalo jasno nebo in prekrasen sončni vzhod s pogledom na Marmolado. Messnerjevo smer sva izbrala, ker v Miheličevem vodničku iz leta 1984 piše, da sta prva jugoslovanska ponavljalca "čisto izgubila veselje do plezanja, saj si ne moreta predstavljati lepšega plezanja kot sta ga pravkar doživela". Dostop do smeri je kratek in udoben, smer pa res lepa, ampak precej strašna. Drugi raztežaj, ki se je izkazal za najtežjega in najbolj strašnega, sem šla prva jaz in doživela manjši panični napad, tako da si od tam naprej nisem več upala plezati v vodstvu. V smeri je za moj okus premalo možnosti varovanja, kar sploh ne bi bil tako velik problem, če ne bi bilo pol smeri popolnoma premočene. Če nisi prestrašene sorte, kot jaz, pa je smer noro dobra. Celo smer plezaš po luknjah in vpenjaš skalna ušesa. Plezati sva začela deset do sedmih, na vrhu sva bila ob pol dvanajstih. Na sestopu sem se zaradi svoje počasnosti zataknila v koloni za gorskim vodnikom  z gostom, Peter pa me je moral ves čas čakati. Na "neprekosljivo lepih livadah, polnih pisanega cvetja sva" si vzela krajšo pavzo in se nato sprehodila nazaj do smeri Kasnapoff.

Sončni vzhod

Pogled na severno pobočje Marmolade.

6:49 začetek plezanja

Strašne prečke, pred katerimi je svarila moja mami

Zadovoljni obrazi na vrhu.

"neprekosljivo lepe livade, polne pisanega cvetja"

Zaslužena pavza med smermi.

2. stolp Selle, Kasnapoff V-, 250 m

Ker je dan predolg za samo eno 250 metersko smer, sva šla popoldne še smer Kasnapoff. Zjutraj so se v smeri gužvale vsaj tri naveze, popoldne pa sva imela celo steno zase. Smer je zelo lepa in tudi zelo dobro opremljena. Glede na opremljenost je pravo nasprotje Messnerjeve smeri. V steni je ogromno klinov, veliko jih je novih, v vseh skalnih ušesih so dejansko zaupanja vredni prusiki, štanti pa so opremljeni s svežimi prusiki in mailloni. Hvala GVjkoti! Ker je smer mnogo lažja in bolj opremljena od Messnerjeve sva jo tudi preplezala mnogo hitreje. Plezati sva začela ob pol dveh, na vrhu sva bila ob petih. Splezala sva še na vrh stolpa in se vpisala v vpisno knjigo. Na sestopu so tokrat gužvo delali samo svizci, tako da sva bila hitro pri avtu. 

Vstop v smer Kasnapoff, pri spominski plošči.

Plezanje na vrh stolpa.

Peter na vrhu.

Vpisna knjiga

Razgled na mogočni Sass Pordoi.

Sestop

Tokrat sva prespala na parkirišču s pogledom na veliko zahodno steno Sass Pordoi. Zvečer sva se sprehodila do bližnjega slapa, maslednje jutro pa sva se v potoku pod slapom še skopala. Verjetno je bilo to eno najbolj slikovitih parkirišč tega tripa, priporočam!

Stena, ki te hipnotizira med večerjo.

Večerni sprehod do slapa.

Midva v kopalkah in japonkah, ostali turisti v gojzarjih.

Marmolada

V Coop-u v Campitello di Fassa sva napolnila zaloge in se odpravila čez prelaz Fedaia proti zadnji destinaciji tega tripa, Marmoladi. Spala sva na parkirišču pred kampom v Malga Ciapeli. Po dolgem iskanju sva v žalostni trgovini v kleti hotela v Malga Ciapeli končno našla vodniček za Marmolado v angleščini. V trgovini sva kupila še ultralight bivak vrečo, za polplaniran bivak na polici ali vrhu stene, tako da sva bila naslednji dan pripravjena za plezanje v veliki južni steni Marmolade. Ker je cel dan deževalo, nisva bila prepričana, če bova šla naslednji dan sploh plezat, ampak sem se po celem dnevu tihega izsiljevanja končno vdala in se pustila prepričat, da greva naslednji dan že plezat. Vse sva spakirala, se psihično pripravila in šla zgodaj spat. Zbudila sva se ob treh zjutraj in začela dostopat še pred četrto. Dostop do koče v temi je kar hitro minil, bolj se je vlekla strma pot do stene. Po dveh urah iskanja smeri sva končno obupala in se skregana odpravila nazaj v dolino. Podrobnosti ne bom omenjala, ker bi bilo bolje, da vse skupaj čim prej pozabiva. Oba razočarana nad sabo in drug nad drugim, sva sprejela neizogibno odločitev, da greva naslednji dan spet gor. Tokrat bova vsaj vedela, kje se začne smer. 

Nisva bila edina osla pod Marmolado.

Kampiranje pred kampom.

Hrana za cel dan plezanja.

Začetek dostopa 3:52

Peter je bil očitno malo zmeden.

Rifugio Falier

Lahko bi spala v udobnem rifugiu, ampak jaz nisem hotela doplačat za rjuho. 

Prvi in drugi raztežaj sta bila prvi dan tako ali tako precej mokra. Še dobro, da sva se zgubila in sploh nisva začela plezat.

 Marmolada - Punta Rocca, Moderne zeiten - Tempi moderni, 6c-7a (VII+), 830m (1155m)

V drugo gre rado. Tudi tokrat sva vstala ob treh in se podala na dolg dostop v temi. Noge so naju bolele malo bolj kot dan prej, ampak nisva bila nič manj odločna, mogoče celo bolj. Smeri nama tokrat ni bilo treba iskati in ob sedmih sva že začela s plezanjem. Peter je suvereno splezal prvi razežaj, čeprav je bilo na začetku nekaj mokrih grifov, pa tudi temperature niso bile ravno idealne. Tudi jaz sem se uspešno zvlekla čez detajl smeri, čeprav mogoče manj elegantno kot Peter. Tudi drugi raztežaj je šel prvi Peter, ker je mene preveč zanohtalo in navilo v prvem. Naprej sva plezala np/flash, do devetega raztežaja, kjer sem se jaz v plati pokakala v hlače in prepustila plezanje v vodstvu Petru. Obema se je ta raztežaj zdel daleč najbolj strašen, ne zaradi slavne poči na vrhu, za katero vsi pravijo, da je run out, pač pa zaradi zelo izpostavljene in precej zajebane plate na začetku, v kateri ni možnosti varovanja. Do police sva priplezala šele dvajset čez dve, tako da sva vedela, da morava v zgornjem delu pospešiti. Začela nisva najbolje, saj je Peter šlampasto pogledal skico in zarinil v napačno poč, v kateri sva videla zavajujoče veliko klinov. Naslednja dva raztežaja z oceno IV sva potegnila štajerca, naslednji V+ pa sem šla spet jaz. Ker se je izkazalo, da bova s tem tempom na vrhu stene nekje nasednji teden, je vse naslednje raztežaje v vodstvu plezal Peter, ki pleza bolj tvegano, ampak mnogo hitreje kot jaz.V zgornjem delu sva potegnila še enega štajerca v raztežajih z oceno V, Peter je štantal nekje sredi naslednjega 6a+. V naslednjem raztežaju je šlo vse narobe. Proti večeru se je začela delati gosta megla, ki je s sabo prinesla tudi mraz, lovila pa naju je tudi bližajoča se tema. Zaradi zavajujočih prusikov je Peter zavil v desno namesto v levo, kar je spremenilo V+ v krušljivo in težko prečko na dol, v kateri sem se jaz prijela za fiksen štrik in vse skupaj A0ila. Odločitve ne obžalujem, ker bi v nasprotnem primeru verjetno grdo padla, kar bi še poslabšalo moje psihično stanje ki je bilo na tej točki že precej načeto. Kriv je samoohranitveni nagon. Naslednji raztežaj, je bil na srečo precej lažji, čeprav je na planet mountain ocenjen s 6c+. Zadnje tri raztežaje sva odplezala s čelko. Na vrh sva priplezala petnajst do enajstih, po okoli 16 urah plezanja, tako da sva časovnico iz vodnička dejansko podvojila, haha. Če bova še kdaj plezala v tej steni, bova resno razmislila o bivaku na polici. V drugi polovici smeri se nama je tako mudilo, da sploh nisva razmišljala o kvaliteti skale in lepoti plezanja, samo o tem, kako bi rada prišla čim prej na vrh in dol. Naslednjič ko bova v Marmoladi, bom jaz izbrala smer in to bo  Don Kihot ali nekaj do police. Na vrhu sva pretehtala možnosti bivakiranja in se odločila, da spanje na vrhu ni opcija in, da morava priti vsaj do postaje gondole. Na začetku je bil sestop v megli, mrazu in vetru precej strašen in sploh meni zelo psihično zahteven, stvari pa so šle na bolje, ko sva našla možice in štant za abzajl na svedre. Čez najbolj izpostavljen del sestopa sva abzajlala in nato hitro našla shojeno potko, ki vodi čez sneg do zgornje postaje gondole. Ker tam nisva našla vhoda, sva se odpravila po smučišču do spodnje postaje, zatavala prenizko in hodila nazaj gor po snegu. Orientacijo so nama otežile bele plahte za prekrivanje snega, čez katere jaz najprej nisem upala hoditi, ampak se je izkazalo, da morava čez plahte, če želiva priti do tunela, ki vodi do spodnje postaje. Do postaje sva zaradi izgubljanja prišla šele okoli dveh zjutraj. Spala sva na stopnišču, ki vodi od postaje do tunela. Bilo je presenetljivo udobno, zeblo naju je samo zaradi mrzlih tal, drugače pa sva bila dovolj oblečena, da sva celo noč prespala. Zjutraj naju je zeblo zaradi kondenza in sva se že ob sedmih prestavila ven na sonce, kjer sva počakala na prvo gondolo dol okoli devetih. 

Deja vu

Mrzle in vlažne razmere v detajlu smeri.

Težek, ampak zelo kul prvi raztežaj.

Prečke in nori prehodi.

Slavna poč v devetem razežaju.

Nerealno dobra skala.

Bivak na polici. Poč, ki gre naravnost iz bivaka ni ta prava! Ena poč bolj levo!

V zgornjem delu postane jasno, da je stena reees velika.

Megla in mraz.

Zadnji težek raztežaj se zdi zelo lahek, če v prejšnjem V+ zajebeš.

Na vrhu sva oblekla vse kar sva imela s sabo.

Peter in ratrak pri zgornji postaji gondole.

Ob dveh zjutraj sva končno našla primerno mesto za prespat.

Ribe za v hribe.

Udoben bivak.

Jutranji razgled.

V dolino sva se zapeljala s prvo gondolo, za kar sva odštela 50 evrov. Drago, ampak bi plačala tudi več, če bi bilo treba, saj nama sprehod v dolino in štopanje res nista dišala. Na parkirišču sva še malo lenarila v avtu, se na šverc stuširala v kampu in se zapeljala v Alleghe na bolj udobno parkirišče. Na poti sva se lačna ustavila v Coop-u, in zapravila še 50 evrov za tortice in sestavine za bologneze. V Alleghe-ju naju je pričakalo daleč najlepše parkirišče na tem tripu. Na klopci ob jezeru sva skuhala bologneze s svežimi testeninami in spila zasluženo pivo. 

Ta prava turista!

Končno greva dol, juhu.

V Coop ne smeva več hodit lačna.

Premium spot za spanje v avtu.

Na zdravje!

Najboljša večerja tripa.

Naslednji dan sva šla frikat v Laste. Plezala sva v sektorju Sass de Rocia north, ki po skali in stilu plezanja spominja na naš Kupljenik. Plezališče je izpolnilo pričakovanja, razočarali pa so Italijani, ki so pol smeri za cel dan zasedli s topiči. Očitno imajo italijanski tanki res tri prestave za nazaj (šala trademark Tomaž Jakofčič). Zvečer sva v lonec zmetala vse ostanke in skuhala zadnjo večerjo, ki je bila presenetljivo dobra. V lonec sva dala pršut, veliko česna (ker je zmanjkalo čebule), krompir, bučko, lečo, ajdovo kašo, grah in čičeriko, zraven pa je vsak dobil še eno jajce na oko. 

Definitivno najboljši spot tega tripa.

Gužva v plezališču.

Spet ribe.

Na žalost za Civetto tokrat ni bilo časa.

Zadnja večerja.

Na poti nazaj sva se želela še skopati v jezeru Santa Croce, vendar se je iskanje parkirišča izkazalo za  prevelik izziv. V mestu Vittorio Veneto sva si privoščila pico v piceriji izrazito lokalnega značaja in sladoled in kavico na glavnem trgu. Tokrat je presenetil okus breskev-limona, ki je bil zelo osvežilen. Napisala in oddala sva kartice in okoli šestih sva bila že doma. Na srečno kolona na primorki ni bila tako dolga, kot sva se bala. 

Manj premium spot ob jezeru, ker je bilo ob klopci vse zasedeno.

Pica tonno e cipolla

Stracciatella in lešnik za Petra, jagoda in breskev-limona zame.

Na dopustu v Dolomitih sva se imela pod črto zelo fino, nekaj sva tudi splezala, ampak sem bila vseeno vesela, ko sva končno prišla domov. Alpinistično obarvan dopust je definitivno bolj naporen od frikanja v Brianconu, ampak zato mogoče tudi bolj izpopolnjujoč. Zagotovo nisva šla zadnjič na dopust v hribe, se bo pa prileglo doma tudi kaj frikat, trenirat in lenarit na kavču.