Po spremembi načrtov prejšnji teden sva šla ta teden končno splezat težko pričakovano JLA. Po (pre)kratki noči v tropskih razmerah sva se z manjšo zamudo odpravila v Planico, kjer naju je zaradi pomanjkanja koles čakal dolg dostop do stene. Še dobro, da nisva prišla 5 minut prej, saj bi verjetno z razbito glavo klicala GRS še pred začetkom plezanja. Prvi detajl je priti do stene, saj je pod smerjo še kar nekaj snega. Plezala sva kar z nahrbtniki, ker sem jaz presodila, da bi bilo vračanje pod smer zvečer prenevarno. Prvi raztežaj je požrtvovalno prvi splezal Peter in name vrgel samo nekaj kamnov ne cele stene. Naslednji raztežaj je takoj popravil vtis. Za nekaj metrov se teleportiraš v granit, zatikaš frende in džemaš, preden se vrneš nazaj v "travnato poč". Od tam naprej se spomnim bolj malo, razen to, da so me bolele noge. Vse je isto težko, od IV+ do VI+, A1, A2?, VII- sploh nisva našla. Klinov je veliko, razen tam, kjer jih ni. Po mojih izkušnjah skala novih klinov ne sprejema dobro, čeprav je bolj verjetno, da jih jaz ne znam zabijat. Tudi zatikanje frendov redko pride v poštev, dvojko sva sabo nesla bolj za okras. Po izstopnem previsu sva se linija in z njo tudi jaz popolnoma izgubili. Tudi zadnji raztežaj je precej ambivalenten, še dobro, da je vanj namesto mene zarinil Peter, ki se manj obremenjuje s pomanjkanjem klinov in krušljivo skalo. Ker cel dan nisva jedla, je bil na vrhu najprej čas za krajši panični napad ob pogledu na sestop, ampak se je na srečo izkazalo, da gledam napačen graben in, da je pravi graben nekoliko bolj prijazen. Sestop se je zaradi nepoznavanja "smeri" in krušljivega terena zavlekel do večera, tako da sva večerjo v Tamarju na žalost zamudila. Tudi za gostilno pri Jožici sva bila prepozna, tako da sva se odločila kar za dobri stari Foculus. Natakar je takoj začutil najino zblojeno energijo in nama med naročanjem prepeval melodije MTVja. Še dobro, da je Foculus odprt do polnoči, drugače bi morala doma še kuhat.
 |
| Štartala sva pozno. Eden od naju se je prejšni večer preveč napil na odvodu, drugi pa naštimal budilko ob pol šestih namesto ob pol petih. Še dobro, da nisva spala, ker bi drugače zaspala. |
 |
| Peter na dostopu in smer v ozadju |
 |
| Prvi raztežaj; nekdo je pozabil prispaxat grife. |
 |
| Skrivnostni štrik v prvem štantu (nekdo je pozabil odvezat vozel) |
 |
| Kje so klini? |
 |
| V vmesnem delu super skala in lepi prehodi popravijo vtis prvega raztežaja. |
 |
| Manj udoben štant, ampak vse za dobre slike. Jaz nisem bila fotografsko razpoložena, tako da slik Petra na žalost nimam. |
 |
| Ne razumem, kako si je Peter na štantih lahko vzel čas za slikanje in dogovarjanje za Kotečnik v nedeljo. Jaz sem na štantih samo jamrala in panično gledala majave kline. |
 |
| "Peter js moram nujno neki pojest, ne morem več plezat, preveč sem lačna, bolijo me noge, čist me zmanjkuje." "Ok, izvoli sadno ploščico in požirek vode, zdej pa plezaj dalje, al moram jaz?" "Aja, dejva še en selfi, čiiiz" |
 |
| Razgled iz vrha smeri. |
 |
| Sestop po "smeri" Jesihove. Čast in slava tistim, ki bi šli to plezat na gor. |
 |
| Beta za zadnji abzajl: počasi se po poličkah spuščaš proti levi, kjer je sneg najbližje steni. Na primernem mestu stopiš v razkorak čez vrzel, zakrimpaš sneg in se z vso silo zalučaš na snežišče. Prav pride poznavanje tehnike mantlanja in zadostna mobilnost nog. |
 |
| Sestop se je vlekel zelo. |
 |
| Zaslužena pavza v Tamarju. |
 |
| Lahko noč Tamar! |
 |
| Velika Salvia in mala Auerspergova, mljask! |
