Pohodništvo, Gradec in Bele vode

Vsega lepega je enkrat konec (ali pač).  12.10. sem si v Vipavski beli poškodovala A2 na levem sredincu in tako (vsaj za nekaj časa) končala svojo že tako ne preveč bleščečo športno plezalno kariero. Naslednjih par vikendov si je Peter požrtvovalno vzel čas, da je šel skupaj z mano v hribe, čeprav bi verjetno raje plezal. 

Gib na katerem, se je končala moja plezalna kariera.

Kurji vrh in Za Ak (13.10.2024)

Prvi dan po poškodbi prsta tudi scramblanje ni prišlo v poštev, tako da sva šla s Petrom samo na sprehod v Martuljek. Na Kurji vrh verjetno ne bova šla nikoli več, saj sva oba skoraj umrla na zadnjem klancu pod vrhom. Na poti dol sva šla mimo Mahovja še Za Ak pogledat Široko peč in sanjat o naslednji poletni sezoni. 

Krkotnik - Celovška špica - Jelenčka (27.10.2024)

Tokrat sta se nama v hribih pridružila še Eva in Blaž. Skupaj smo prečili najlepši greben Karavank. Tokrat je prst premogel celo nekaj metrov trojke. Na Krkotniku in Celovški špici je skala dobra, Jelenčka pa sta nas s kvaliteto skale razočarala, ker se komaj držita skupaj. Plezanja res ni bilo veliko, ampak je bilo vseeno bolj zanimivo kot povprečen pohod. V Žirovnici smo se ustavili v Lovskem domu Stol, kjer smo si privoščili nedeljsko kosilo  in ogledali medveda. 

Gradec (31.10. - 1.11.2024)

Za praznike smo šli skupaj s Petrom, Jakatom, Majem in Sašo za dva dni v Gradec. Prvi dan smo plezali v Zigeunerloch-u, kjer sem po treh tednih prvič plezala po obeh rokah. Čeprav je bilo precej boleče, sem šla sedem smeri od 4 do 6c+, kar je veliko več kot sem pričakovala. Naslednji dan sva šla s Petrom dve kratki in lahki večraztežajki v Mixnitzu, medtem ko so ostali spodaj frikali. Večraztežajki sta se izkazali za prelahki in prekratki, ampak vseeno sva se imela zelo fino. Peter si je vmes privoščil še apnenčast splitter, ki sva ga našla na sestopu. 

Just bomber gear v Zigeunerloch

Prvič v skali  po treh tednih pavze.

Peter v Grasstoter diagonale (kao V-).

Just bomber gear v Mixnitzu.

Crack addict

Sudwestkante na Nadelspitz - VI- varianta (valda je blo treba še na špico)

Na vrhu Nadelspitz.

Dizaster abzajl.

Bele vode (2.-3.11.2024)

Moja poškodba prsta in vsesplošno pomanjkanje motivacije sta ustvarila idealno priložnost za obisk Belih vod, katerih lepoto Mihelič tako strastno opisuje v svoji knjigi, midva pa do zdaj nisva bila dovolj romantika, da bi si vzela čas za tako nezahtevne, četudi lepe cilje. V soboto sva si privoščila spanje pozno v dopoldne in se na pot spravila šele popoldne, ko se je v bistvu že temnilo. Ko sva začela z dostopom je bilo že temno, tako da nisva videla kako dolga pot naju čaka. Dostop se je vlekel in vlekel, sploh Petru, ki je vmes kašljal, kot da bi imel pljučnico. Najbolj nagravžen del dostopa je zadnji klanec pod bivakom, ki mu ni konca, sploh v temi, ko dejansko ne veš, če boš sploh kdaj prišel na vrh. Po dveh urah sva nekako prilezla do bivaka, pojedla riž in lečo, ki sta ostala od kosila in se spravila spat. Spala sva v spalkah, tako da naju ni zeblo in sva udobno prespala celo noč. Zjutraj naju je pričakal eden najlepših razgledov, kar sem jih videla v življenju. Po kratkem fotosešnu in zajtrku sva se sprehodila do stene, ki je le 5 minut oddaljena od bivaka. Plezala sva smer Severni raz IV+ v Visoki beli špici. Za začetek novembra je bilo nenavadno toplo, tako da naju tudi v severni steni ni preveč zeblo, na soncu pa je bilo že kar neprijetno vroče. Smer je zelo lepa, ampak mogoče malo prekratka in prelahka, da bi naju povsem zadovoljila.V načrtu sva imela še Diretissimo v Visoki polici, ampak sva si med sestopom kar hitro premislila in raje nadaljevala sestop do avta. Nazaj grede sva se ustavila še pri Zelencih, ki iskreno niso bili preveč zanimivi, ampak vsake toliko časa jih je treba pogledat.

Dobro jutro!

Sončni vzhod 

Plezalna romantika

Na vrhu Visoke bele špice

Vpisna knjiga na Visoki beli špici.

"Komu bi se pa dalo rinit v ta breg za neko brezvezno štirko?" aka iskanje izgovorov, zakaj ne moreva še Diretissime

Peter je bil za Halloween učitelj športne vzgoje (ne praznujeva, to je samo šala)

Mleko in piškoti od Petrove babice.

Zelenci, nič posebnega.

Hvala vesolje za prekrasno jesen! 

Na drugi strani časa 24.8.2024 (mini počitnice)

 Ahh, kaj češ. "You win some, you lose some." Saj sva oba zlezla, ampak sem vseeno malo razočarana nad sabo. Cel prejšnji teden sem bila bolna in očitno sta mi vročina in učenje stabilnosti dovolj skuhala možgane, da sem mislila, da sem pripravljena na tako smer. Že jutro se je začelo slabo, z veliko zatečeno bezgavko in razmišljanjem o spremembi načrtov. Ker sva že včeraj vse spakirala v avto, si nisem upala skenslat in sva vseeno šla. Ob šestih sva prišla v Mojstrano, kjer naju je pričakal znak, na katerem je z rdečo na veliko pisalo, da je parking v vratih poln. "Kako? Saj je ura šest zjutraj?" Parkirala sva pri smučišču in za las ujela shuttle ob pol sedmih. Na srečo je dostop res kratek in ob devetih sva že plezala. Najbolj "zajeban" tretji raztežaj je prvi plezal Peter in v njem zapravil kar nekaj časa in poguma, ampak na koncu brez padca prišel do štanta (na srečo). Tudi kot drugi se mi raztežaj ni zdel lahek, v vodstvu pa si jaz tega ne predstavljam plezati. Naslednji raztežaj sem šla jaz in ob prvem težkem gibu, kjub dobremu varovanju, totalno zamrznila in posledično nečastno obrnila. Po tem obračanju sem vse sedmice in osmice prepustila Petru, da ne bi zapravljala časa s potencialnim ponovnim obračanjem. Na srečo so se osmice izkazale za bolj prijazne od sedmic, tako po težavnosti, kot po kvaliteti varovanja. Za detajl smeri je Peter potreboval dva poskusa, ostalo pa sva oba zlezla v prvo (no, z izjemo mojega obračanja). Obema se je smer zdela težka, ampak res dobra. Komaj čakam, da greva še kakšno v tej steni. Jaz sem bila še posebej navdušena nad šesticami v zgornjem delu in komaj čakam, da greva Helbo. Sestopila sva s štirimi abzajli po Skalaški smeri. V Vrata sva prišla šele okoli osmih, tako da sva zadnji prevoz v Mojstrano konkretno zamudila. Na srečo sva že na sestopu navezala stik s tržiško navezo, ki je plezala skalaško z ladjo, in tako brez težav dobila prevoz do Mojstrane. Midva po napornem dnevu plezanja nisva bila preveč zgovorna, ampak na srečo prijaznemu Tržičanu govorjenje ni povzročalo težav, tako da vožnja do Mojstrane ni bila preveč dolgočasna. 

Shuttle ob 6:30

V Vratih je ravno potekal Triglav trail run.

Pod steno

Že ob devetih zjutraj so s helikopterjem reševali nekoga v Slovenski smeri.

Za zadnji del dostopa sva se že navezala, ker je bilo mene preveč strah.

Detajl prvega raztežaja.

Tretji raztežaj, težek in strašen.

Tik pred sramotnim obračanjem.

Peter v prvi osmici.

Luštno!

Obvezen selfi na štantu.

Opremljen detajl smeri.

Šalca na koncu detajla.

Luštna prečka na vrhu (za prvega, za drugega niti ne).

Izstop v Skalaško smer.

Presenetljivo prijeten sestop po Skalaški.

Prvič sva abzajlala na tag line, hvala bogu za žimar.

Letos je očitno sezona lisic, v dveh dneh sva srečala kar štiri.

Zvečer sva se zapeljala v Planico, kjer sva prespala skupaj z okoli 500 drugimi avtodomi in kombiji. Zjutraj sva pozno vstala in se zapeljala do Jasne, kjer sva pojedla zajtrk, se skopala in si privoščila vsak eno kavico. Popoldne sva šla še v Blažčevo skalo, kjer sem jaz nadaljevala z že triletnim zabijanjem z glavo v zid v Modrookcu (mogoče moram počasi obupat), Peter pa je naredil en poskus v Smislu trpljenja in potem obupal in šel še dve lažji. Super sva se imela na mini počitnicah in komaj čakava na naslednje!

Lepo je spet spat v avtu.

Kot na morju.

Obvezna slika razgleda.