Naša pot do doline Ak Su se je začela v torek 8.7. na Brniku, od kjer smo s Turkish airlines leteli preko Istanbula v prestolnico Kirgizije. V Biškek smo prispeli sredi noči in do jutra bivakirali na domestic flights terminalu. Zjutraj nas je čakal še notranji let iz Biškeka v Oš, ki je bil zaradi zamude večkrat prestavljen, tako da smo na letališču preživeli še celo dopoldne.
V Ošu nas je pobral (z nekaj zamude seveda) voznik agencije Central Asia Tours. Po "kratkem" postanku v trgovini smo krenili na dolgo in vročo vožnjo do Batkena, kjer smo plačali šefu, in naprej do guesthousa v vasi Ak Tatyr. Naslednje jutro smo se z džipom zapeljali čez vojaško bazo preko divjega prelaza do izhodišča trekinga, kjer so nas že čakali konji in skupina Rusov + dva predstavnika ČAO :). Pakiranje na konje je trajalo še skoraj dve uri, vmes je eden od bolj živahnih konjev celo dobil kamen v glavo. Dostopali smo približno 6 ur in pol, s tem da smo vmes večkrat stali v prometnem zastoju za kolono Rusov.
V bazi so nas pričakali Poljaki, ki so nas takoj prestrašili z zgodbo o reševalni akciji z Ortotuybeka, v kateri sta se dva skoraj podhladila med abzajlanjem po slapu. Pred vremenskim preobratom, ki je presenetil Poljake so bile baje temperature v dolini med 30 in 40 stopinjami, po našem prihodu pa je bilo prvih par noči zelo mrzlih. Mene je prvih par noči tako zeblo, da si sploh nisem predstavljala, da bom čez nekaj dni morala preživeti noč sredi stene.
 |
| Prvi pogled na stene nad dolino Ak su. |
 |
| Ortotuybek in Pik Slesova. |
 |
| Zasnežena Odessa. |
 |
| PLOV! |
Naslednji dan smo se zbudili v jasno, ampak zelo hladno jutro. Po zajtrku smo šli na kratek sprehod in počakali, da se stene posušijo. Ker smo želeli izkoristiti lepo vreme, smo šli že prvi dan plezat v steno nad bazo. S Petrom sva plezala A Better World, Ana in Rok pa La Bollo. Na žalost smo na drugem štantu obrnili, ker nas je sredi plate ujela popoldanska ploha. Drugače smer izgleda kr neki, plate pač, meni ni preveč žal, da smo obrnili. Zvečer smo naredili še en hiter trening na hangboardu s kamni v nahrbtniku. V bazi je po večerji ponavadi na voljo wifi preko starlinka, ki ga napaja generator, s katerim smo lahko tudi napolnili powerbanke in ostale naprave. Prvih nekaj večerov generator ni obratoval, ker so vanj namesto bencina ponesreči nalili dizel.
 |
| Standardni zajtrk; dve jajčki, dve hrenovki. |
 |
| Izvidnica. |
 |
| Bolderji v stari bazi (https://www.instagram.com/p/C_qiIbCttYb/) |
 |
| A Better World |
 |
| Dva zgiba s kok kamni? |
Ker smo imeli plat že po dveh raztežajih vsi dovolj, smo šli naslednji dan v Petit tour plezat enega od treh splitterjev v tej steni. Za prvo dejansko smer tripa smo se odločili za najlažjo in najbolj plezano od treh poči, Voje de drojte. Midva s Petrom sva vstopila prva, za nama pa še Ana in Rok. V steni nismo bili sami, saj sta za nami plezali še dve ruski navezi. Midva s Petrom sva smer prosto preplezala in nadaljevala še po grebenu do vrha stolpa. Najtežje raztežaje je prvi plezal Peter. Ana in Rok sta obrnila en raztežaj pred koncem smeri, ker si je Rok v detajlu poškodoval koleno. Zanimiva se mi je zdela ruska plezalna taktika, saj sem med abzajlom enega od Rusov dobesedno potegnila na štant, očitno jim je za prosto plezanje precej vseeno. Sem pa v zameno dobila bombonček :).
 |
| Dostop čez granitno melišče in sveže zemeljske plazove, kr ogabno. |
 |
| Ana v prvem raztežaju. |
 |
| Peter ne zna uporabljat fotoaparata. |
 |
| Katja ne zna uporabljat fotoaparata. |
 |
| Odessa, 1000 let in Kotina. |
Vremenska napoved je za naslednji dan kazala zadnji dan lepega vremena pred daljšim poslabšanjem, tako da smo se odločili, da bomo plezali še tretji dan in nato počivali dokler se vreme ne izboljša. Rok je zaradi poškodbe kolena počival v bazi, tako da smo šli ostali trije v trojni navezi plezat v steno nad bazo. Poljaki so pred nami vstopili v isto smer, tako da smo se smeri lotili enako kot oni, šele kasneje smo ugotovili, da smo v bistvu začeli po neki drugi smeri (10 anys... verjetno) in v Carica dei bimbi vstopili šele na začetku "Z poči". Prve tri raztežaje sem šla prva jaz, v četrtem pa sem ob pogledu na gladko plato obrnila in vodstvo je prevzel Peter. Smer nam je bila všeč, saj večinoma poteka po počeh, razen dveh raztežajev. Ne vemo pa kakšen je začetek, mogoče je grd kot smrt. Abzajlali smo po smeri A Better World. Štrik se nam ni zataknil niti enkrat, smo se pa na enem štantu skupinsko usrali, ko se je iz poči iztrgala jeba in smo vsi trije obviseli na enem starem 6mm svedru.
 |
| Ana in Peter v prvem raztežaju. |
 |
| PMS climbing photography. |
 |
| Preden sem zagledala plato za vogalom. |
 |
| I hate slabs!😡 |
 |
| Selfi na vrhu. |
Naslednje tri dni smo zaradi napovedanega slabega vremena preživeli v bazi. Sicer smo načrtovali samo dva dni počitka, tretji dan smo bili že spakirani za plezanje, ampak nas je večer prej presenetila nevihta, ki je totalno namočila stene in načrte prestavila za še en dan. Čas v bazi smo si krajšali s treningi na hangboardu, tarokom in sprehodi do izvira. S Petrom sva enkrat celo balvanirala. Na žalost sem morala med to pavzo načeti našo zalogo loperamida. Na srečo se nihče od nas ni dejansko zastrupil s hrano, ampak že iz pogleda na stranišče je bilo očitno, da nihče v baznem taboru nima normalne prebave.
 |
| Stene osvetljene z lunino svetlobo. |
 |
| Mednarodno sodelovanje s Poljaki. |
 |
| Stranišče. |
 |
| Razgled s stranišča. |
 |
| Zeblo nas je! |
 |
| Gugalnica za malega šefa. |
 |
| Eden od izvirov. |
 |
| Kosilo na prostem. |
 |
| Že med manjšo ploho čez stene začnejo teči slapovi. |
Naslednje vremensko okno sva s Petrom izkoristila za Perestrojko. Zjutraj sva vstala ob šestih in se do konca spakirala še pred zajtrkom, ki smo ga naročili ob sedmih. Iz baze smo vsi skupaj štartali okoli osmih. Ana in Rok sta šla naprej do Missing mountain, midva pa sva zavila levo v kuloar pod Pik Slesova. Po približno dveh urah peklenskega dostopa čez navpično granitno melišče sva končno prišla do vstopa v smer. Plezati sva začela nekaj minut čez deset. Do police sva naredila 4 raztežaje, dva je s prasico plezal Peter, dva pa jaz, safr! Na polici sva prehitela poljsko trojno navezo z ogromno prasico. Prvi raztežaj nad polico je plata potem pa prideš v splitter, ki te pripelje vse do offwidtha pred polico. En raztežaj splitterja sem šla celo jaz v vodstvu, ampak je trajalo 100 let, tako da je od tam naprej vse prvi plezal Peter. Do police sva prišla že ob šestih, tako da sva si pred naslednjim raztežajem lahko privoščila krajšo pavzo. Meni Petrova ideja z žimarjenjem sploh ni bila všeč, ampak sem se po preplezanem ogabnem offwidthu hitro premislila in privolila v to, da pustiva štrik na roglju nad offwidthom. Za večerjo sva si privoščila mrzlo dehidrirano in zjutraj rehidrirano s premalo vode in posledično preslano lečino enolončnico s šinkom, ki ni blagodejno vplivala na najino že tako čudno prebavo. Okus sva si popravila z mousse au chocholat. Ko so na bivak prišli Poljaki sva midva že skoraj spala. Za lahko noč sva poslušala njihove "Kurva!" vzklike iz offwidtha pod polico.
Zjutraj sva se zbudila ob šestih, pojedla čokoladne mislije, se izpraznila vsak v svojo vrečko in pospravila bivak. Prvi je žimaril Peter s prasico, za njim pa še jaz. Še dobro da sva zbudila Poljake, ki so mi pomagali z nasveti za lažje žimarjenje. Takoj ko sva začela plezat mi je bilo jasno, da z mojim črevesjem nekaj ni vredu in v vseh težkih raztežajih sem se morala še ekstra napeti, da ni slučajno prišlo do kakšne nesreče. Na srečo sva imela sabo loperamid, tako da se je najina peristaltika proti vrhu vsaj nekoliko umirila. Peter je vse raztežaje zlezel prosto na pogled, jaz pa vse prosto kot druga v navezi. Sploh v drugem 7a sva se morala oba zelo potruditi, tako da sem bila zelo vesela, da tam nisem padla (je bilo blizu). Tudi 6c plata je kar zajebana, sploh če imaš obute dve številki prevelike miure na vezalke. Lažji raztežaji po velikem kotu so se že malo vlekli, bila sva zadihana od višine, pa še prasica se je vedno bolj zatikala (itak sva jo že spodaj čisto uničila). Na vrh smeri sva priplezala dvajset čez tri, do vrha pa sva rabila še približno 40 minut. Abzajlat sva začela nekaj čez pet. Že na drugem abzajlu se nama je zataknil štrik. Peter je splezal do njega in se spustil nazaj dol na frenda in jebo. Frenda so nama dan kasneje prinesli Poljaki, ki so plezali za nama. Po tem je vse potekalo gladko do splitterja, kjer je Peter želel povezat dva 40m abzajla in obtičal sredi stene. Ko sem jaz povlekla štrik se je seveda zataknil nekje visoko tik pod štantom. Ne bi mogla bit bolj jezna!!! Po nekaj sumljivih in nevarnih manevrih s taglinom in traxionom je Peter rešil štrik, tako da sva lahko nadaljevala z abzajlom. Na sedlu se nama je še zadnjič zataknil štrik, tokrat je situacijo rešil jebovadič. S sedla sva prišla v dveh abzajlih skoraj po svetlem, samo zadnji je bil v temi. Sestop po kuloarju v temi se je zelo vlekel, tako da sva v bazo prišla šele okoli polnoči. Pogrela sva si plov s pohanimi melancani in šla čim hitreje spat. Spala sva bolj slabo, ker sva bila čisto polomljena.
 |
| Najbolj grozen dostop v lajfu! |
 |
| Plezaje s prasico, groza! |
 |
| Začetek splitterja. |
 |
| Malica pred offwidthom. |
 |
| Pavza na bivak polici. |
 |
| Šalčka in malica nista preživeli transporta v prasici. |
 |
| Peter pred ta bolj ogabnim offwidthom. |
 |
| Lečina enolončnica z šinkom. Vsaj razgled ni bil slab. |
 |
| Mousse au chocholat za sladico. |
 |
| Sončni zahod sredi stene. |
 |
| Na polici ni veliko prostora, tako da sva se morala kar stisnit, da je ostalo dovolj prostora še za tri Poljake. |
 |
| Žimarjenje nad polico. |
 |
| Prvi 7a, layback/finger in naprej v kot, ful dobr! |
 |
| Dihamo!!! |
 |
| Zadnji raztežaj. |
 |
| Na koncu smeri. |
 |
| Na vrhu Pik Slesova 4240 m! |
 |
| Pogled čez mejo v Tadžikistan. |
 |
| V spodnjem delu so na vseh štantih novi svedri, ampak večinoma še niso povezani in pripravljeni za abzajl. |
 |
| Končno na tleh, še dve uri hoje po melišču, juhu. |
 |
| Plov time! |
 |
| Mmmmm plov, njami! |
Prvi dan po dolgi smeri itak ni pravi rest day. Cel dan me je bolela glava in oba s Petrom sva bila precej polomljena. Po drugem rest dayu sva bila že pripravljena na naslednjo smer. K hitri regeneraciji je verjetno prispevala tudi večerna savna s Poljaki. Bilo je... zanimivo :). Ana in Rok sta šla s Szymonom že zvečer bivakirat pod Une Etoile pour Ulugh Beg, Peter pa si je za naslednji dan izbral levo poč v Petit Touru. Mene offwidth res ni mikal, tako da sem celo smer plezala kot druga. Opoldne nas je presenetila že prva ploha, ki je trojno navezo prisilila v umik tik pod vrhom. Petru je med plezanjem v dežju zdrsnila noga s stopa, tako da je zavisel na eni roki in si poškodoval ramo. V glavnem, ni bil naš dan.
 |
| Une Etoile pour Ulugh Beg |
 |
| Zgornji izvir |
 |
| Foreshadowing |
 |
| Ana v smeri Une Etoile por Ulugh Beg |
 |
| Leva poč, raztežaj pod offwidthom. |
 |
| Ana in naš najboljši prijatelj Szymon. |
Naslednji rest day je bilo ozračje napeto! Časa je počasi zmanjkovalo in odločiti smo se morali kaj bomo plezali v zadnjih dneh tripa. Mene je vleklo na 1000 let, ampak je Petrova poškodba rame malo zakomplicirala odločitev, nihče od nas pa ni zares vedel kaj si želi. Na koncu smo se odločili za najmanj ziher, ampak najbolj avanturistično opcijo; poskus vzpona na Pik Kotina po najlažji možni liniji. Presodili smo, da je najlažja pot pristopa po severnem razu, ki se baje uporablja kot sestopna smer z rusko oceno 5A, kar itak nam ne pomeni nič. Odločili smo se da bomo sabo vzeli vsi skupaj dva seta in eno dvojno vrv (big mistake!) in opremo za bivakiranje (ena podloga in ena spalka za 4 osebe, haha).
 |
| Ogledovanje linije. Iz doline vse zgleda manjše, kot je v resnici. |
 |
| Before... |
 |
| ...after. |
Tokrat smo se zbudili že ob 4:30, najbolj zgodnja budilka celega tripa! Dostopati smo začeli okoli petih. Dostop je bil pekel! Približno 3 ure in pol smo s težkimi nahrbtniki hodili v strm podrt klanec. Na koncu sem zaostala za ostalimi, ker nisem mogla dihat in sploh nisem več dohajala. Na sedlu na približno 3800m smo pili in jedli, preden smo se navezali v četvorno navezo. Fanta sta bila bolj navdušena za plezanje, tako da je vodstvo za prve tri raztežaje prevzel Rok. Ker smo bili vedno bolj zgubljeni, smo po treh raztežajih aktivirali naš ropegun. Peter je splezal malo dol, malo levo, malo gor, dokler nismo prišli do izravnave v grebenu. Slaba skala, težek nahrbtnik in to, da sem bila privezana na isti štrik kot Peter/Rok je meni čisto pokvarilo užitek v plezanju, tako da sem komaj čakala da obrnemo. Okoli dveh smo se z malo prepričevanja s strani deklet končno odločili, da obrnemo. Greben je od te točke naprej drugače dejanjsko zgledal lažji, ampak naju z Ano je skrbel predvsem sestop, ki bi ga morali v vsakem primeru opraviti v temi. Pod vrhom je bilo videti tudi veliko snežišče, za katerega nismo vedeli ali je prehodno brez zimske opreme. Jaz bi z veseljem nadaljevala, če bi imeli več štrikov in opreme, to da cel dan plezam privezana na isti štrik z Rokom oz. Petrom pa mi ni bilo sprejemljivo. Sori fanta. Že čez teh nekaj 100m, ki smo jih splezali smo abzajlali čisto predolgo. Bedno je, da smo obrnili, ampak smo vsaj živi in zdravi prišli dol. Klanec tudi na dol ni razočaral s svojo ogabnostjo. Vsaj ene štirikrat smo stresali kamenčke iz čevljev, ki po tem sestopu nikoli več ne bodo izgledali, tako kot so prej. Ko smo končno pridrajsali do doline smo ugotovili, da je reka čez dan tako narasla, da je zalila in skoraj odnesla most. Po par neuspelih poskusih prehoda reke po štriku nam je pastir ponudil, da prespimo pri njemu doma, na drugi strani reke. Izkazalo se je, da je pastir Davidov prijatelj Kamal, tako da smo se cel večer pogovarjali samo še o Davidu :)
 |
| Reka je bila v bistvu že zjutraj bolj divja kot ponavadi. |
 |
| Prvi del dostopa po strmih travah. |
 |
| Zgleda hudo, če vprašaš fanta. Jaz sem razmišljala, da bi kar počakala na sedlu pa mi niso pustili :( |
 |
| Malo dol, malo v levo, malo v krš. Hudo v glavnem. |
 |
| Pogled proti vrhu s točke obračanja. Ne vem no, mene ne navdušuje. Pa tudi, če bi prišli do vrha, ne vem kako bi prišli dol. |
 |
| Razgled na drugo stran doline. |
 |
| Prvi abzajl. Najbolj scary in neprijeten. |
 |
| Petit Tour Russe |
 |
| Pik Slesova. Če dobro pogledaš, se na polici vidi zelen šotor od Nemcev. |
 |
| Najljubši del dneva; abzajl!💕 |
 |
| Drugi najljubši del dneva; sestop po granitnem melišču!💕 |
 |
| Živalski ostanki (sam da niso človeški😬) |
 |
| Samo še čez most pa smo v base campu. |
 |
| Aha, mogoče ne čez most. |
 |
| Po štriku mogoče? Ne bo šlo, prespali bomo pri Kamalu. |
 |
| Lučke v Perestrojki, tako kot skoraj vsako noč. |
 |
Kamalove ovce.
|
Zjutraj smo poslali Roka preverit most. Vrnil se je s slabo novico, da je most premaknilo in se komaj še drži skale. Kamal je predlagal, da reko prečkamo na njegovem oslu. Izbrali smo osla :), tako da je bilo prečkanje reke še bolj adrenalinsko kot ponavadi. Reka prejšnji večer ni samo zalila mosta, ampak tudi odtrgala cev, po kateri je bila speljana voda do baze. Mi smo to vodo prekuhavali za pitje, tako da smo morali od takrat naprej hodit po vodo do izvira. Čez dan so Poljaki skupaj z lokalci popravili most, tako da smo šli lahko zvečer že normalno po vodo do izvira in spotoma še po kruh do Kamala.
 |
| "Little dog, big dog kaput." |
 |
| Skupinska slika s Kamalom, za Davida :) |
 |
| Rok na oslu. |
 |
| Kamalov sin, ki se nam smeje, ker ne znamo jahat osla. |
  |
Proti koncu se je tako segrelo, da nam je bilo celo vroče.
|
 |
| New and improved most. Hvala Poljaki in lokalci! |
 |
| Judy Blume💕 |
Ker smo s Kotine prišli en dan prej kot smo mislili, nam je ostal čas še za eno krajšo smer. Rok se je odločil, da bo raje ostal v bazi, Ana pa se je s Szymonom zmenila za centralno poč v Petit Tour. S Petrom sva za zadnjo smer izbrala Missing mountain, ki sta jo Ana in Rok že splezala, tako da sva vedela, da je lepa in ne pretežka. Vstala sva ob petih zjutraj, plezati sva začela že pred sedmo. Začela sva po skici v topo final, ko je zmanjkalo navrtanih štantov pa sva zavila v desno zajedo in nadaljevala po njej vse do vrha. Nihče od nas ne ve zares kje gre ta smer in ali je to Missing mountain ali je Lazy lizzard ali kaj tretjega. Smer se nama je zdela zelo lepa in od vseh, ki sva jih plezala, daleč najbolj plaisir. Na vrh Pamir pyramide sva prišla okoli treh. Sestop je enak kot za Perestrojko, tako da nama ni pozročal težav pa še podnevi se precej manj vleče kot v temi. Ko sva prišla na pot ob reki je Peter izjavil, da zdaj sva pa res preživela. Jaz sem v šali odvrnila "Ne še!". In pet minut kasneje sva preživela še napad ponorele krave. Zame je bil to definitivno najbolj scary moment tripa in verjetno najbližje srečanje s smrtjo v življenju. Vzdušje v bazi je bilo precej depresivno, saj je Anina dvojna vrv po obračanju v offwidth centralni poči postala četvorna vrv. Za večerno zabavo sta poskrbela Nemca, ki sta nas povabila na kniffel (jamb po domače). Da smo preživeli tri ure kockanja, smo morali na žalost načeti zalogo žganja, ki smo jo sicer šparali za zadnji dan.
 |
| Prehod desno v zajedo. |
 |
| Udobni štanti v zajedi. |
Poljaki so v steni nad bazo navrtali dve enoraztežajni smeri, ki smo jih zadnji dan vsi preizkusili. Plezali so celo mali šef in njegovi starši! Zvečer smo izpraznili zaloge žganja in zakurili v savni za posovilno zabavo. Za lahko noč sta fanta priredila še šov z bencinom, preden smo šli še zadnjič spat pod očaki doline Ak su. Zjutraj smo vstali ob šestih, pojedli še zadnji dve jajčki in dve hrenovki in okoli osmih začeli z dolgo, vročo in prašno potjo nazaj do civilizacije. Pred odhodom smo imeli čast opazovati še ogromen podor v steni Kotine, ki se na srečo ni zgodil par dni prej. Kljub slabim razmeram, smo bili nazaj grede precej hitrejši, tako da smo po štirih urah in pol že malicali pod čisto novim nadstreškom na izhodišču trekinga. Do guesthousa smo se peljali s še starejšim in bolj razbitim džipom kot naprej grede. Pred mostom smo se ustavili, da je voznik nalil vodo za hlajenje motorja, isto vodo pa je nalil tudi v svojo plastenko. V vasi smo se najprej ustavili v trgovini, kjer smo si po dolgem času lahko končno privoščili hladno pivo.
 |
| Ostatni miesiąc kawalera |
 |
| Boss... |
 |
| ...fotr... |
 |
| ...in celo kuharica! |
 |
| Selfi z vojaki. |
 |
| Priprave na savno. |
 |
| FUKAT! |
 |
| Podor v Kotini |
 |
| Razgled v Ak su na levi in Kara su na desni. |
 |
| Še ena slika z vojaki. |
 |
| Arbus |
 |
Hlajenje motorja.
|
Da bi si skrajšali vožnjo do letališča, smo šefa agencije prosili, če bi lahko nazaj grede do Biškeka leteli iz Batkena. Šefe nam je zrihtal karte iz Razakova?! Do tja je iz Ak Tatyrja le eno uro vožnje, ki pa se lahko hitro spremeni v 7 ur stresne vožnje do Oša, ker iz Razakova letala očitno le redko dejansko vzletijo. Kljub zapletu v Razakovu smo pravočasno prispeli v Oš, kjer smo se vkrcali na Tez jet letalo, ki je dejansko vzletelo in to brez zamude! Nikoli več z Asman airlines, od zdaj naprej letimo samo še s Tez jet-om. V Biškeku smo si privoščili večerjo v ogromnem trgovskem centru in šišo v depresivno praznem lokalu, preden smo po dolgem času spet prespali noč v mehki in udobni postelji. Naslednji dan smo obiskali bazar, kjer smo začutili utrip kaotične centralno azijske tržnice in nakupili spominke ter indijske oreščke. Preostanek dneva smo raziskovali center Biškeka s številnimi sovjetskimi spomeniki, vmes pa smo se hladili v različnih kafičih in lokalih. Večer smo simbolično zaključili na trgu zmage. Okoli enajstih smo se s taksijem odpravili iz hotela proti letališču, od kjer smo, tokrat skoraj brez težav, okoli dveh poleteli proti Istanbulu in od tam naprej proti Ljubljani. Domov smo prispeli okoli osmih, živi in zdravi.
 |
| Bad vibes v Razakovu. |
 |
| Zanimivo letališče. |
 |
| Končno v Biškeku. |
 |
| Ogromna izbira suhega sadja in oreščkov na bazarju. |
 |
| Notranji del tržnice. |
 |
| Celo nadstropje zlatarjev. |
 |
| Hlebička oziroma nan. |
 |
| Priskrbeli smo si tradicionalno pokrivalo. |
 |
| Punce zraven piva dobijo slamico, da so bolj pijane :) |
 |
| Eni burger, drugi boršč. |
 |
| Za 150 somov smo si ogledali center Biškeka z razglednega kolesa. |
 |
| Parlament. |
 |
| Kip Lenina. |
 |
Jurta v muzeju.
|
 |
| Trg zmage. |
 |
| Utrujeni na trgu zmage. |
 |
| Razvajanje na letališču. 16 minut za 200 somov. |
Iz prve "odprave" je težko priti popolnoma zadovoljen. Da bi šla domov čisto izpopolnjena, bi si želela preplezati še kakšno dolgo smer na enega od visokih vrhov na drugi strani reke. Glede na to, da sem si tik pred odhodom zlomila trtico pri padcu v hribih, sem s preplezanim na odpravi vseeno zadovoljna. Poškodba na fizično pripravljenost ni vplivala, je pa načela mojo psiho, ki je v hribih enako ali še bolj pomembna. Upam, da se nama uspe še kdaj vrniti v kirgizijski granit in uresničiti visoke cilje, za katere je tokrat zmanjkalo časa.
Zvestim bralcem (Peter in mami), ki so prišli do konca tega poročila, se opravičujem za dolgovezenje. Pa slike je neki razfukal in se mi ne da tega popravljat, ne znam uporabljat tega bloggerja.
